Kdo vlada svetu?
V javnosti se slišijo mnenja, da bi bilo dobro, da bi obstajala svetovna vlada, ki bi lažje reševala vedno hujše probleme človeštva. Pojavljajo pa se tudi mnenja, da takšna vlada že obstaja. Tako naj bi bila ta vlada skupina Bildenberg, to je skupina najvplivnejših svetovnih politikov, lastnikov največjih bank in korporacij ter urednikov najvplivnejših svetovnih medijev. Ali pa je vlada kar država, po znanem ameriškem jezikoslovcu, intelektualcu in političnemu aktivistu Noamu Chomskemu, so to Združene države Amerike. Toda ali je vse to res? Ali svet krmarijo Bildenbergi ali ZDA? Ali pa kdo tretji? Kdo premika niti vseh bistvenih odločitev na Zemlji?
Ali obstaja na Zemlji sistem, ki že ves čas zasleduje sebične in gospodovalne cilje? Ali obstaja kakšna takšna organizacija, ki je, zgodovinsko gledano, najdlje in najučinkoviteje, politično gledano, vplivala na politiko in zgodovino te Zemlje in na ta način vladala svetu. In mu še.
Na Zemlji vedno znova najdemo vzpon celih kultur in njihov pogosto grozoten in mučen propad. Na Zemlji najdemo v glavnem izkoriščanje, laži, nasilje, ubijanje, vojne, prevare in še marsikaj drugega negativnega. Vse to je protikrščansko. In vse to so tudi lastnosti Antikrista. Na Zemlji ne vlada dobro oz. pozitivno, temveč negativno. Na Zemlji vlada Antikrist. Ta bo, glede na biblijo, vladal do ponovnega prihoda Jezusa, Kristusa, ki bo na Zemlji zgradil svoje kraljestvo in v njem prevzel vladanje.
V bibliji piše smiselno, da se bo v končnem času Antikrist, torej satansko ali demonsko, polastilo vlade in sicer za tako dolgo, dokler ne bo Kristus dokončno zmagal. Boj med močjo svetlobe, Kristusom in močmi teme, demoni, simbolično doseže višek v odločilnem boju, imenovanem Harmagedon, v kateri je tema, Antikrist, dokončno poražena. S tem se končata njegovo kraljestvo in vladanje na Zemlji, začne pa se Božje kraljestvo na Zemlji pod Kristusovim vodstvom.
Do ponovnega prihoda Kristusa vlada Antikrist. Ta za svoje delovanje na Zemlji potrebuje pomočnike. Zato mora obstajati organizacija, ki jo je mogoče identificirati kot zastopnico Antikrista. Zastopnica Antikrista je organizacija, ki je v zadnjih stoletjih in tisočletjih nepretrgoma izgrajevala svojo moč, širila svoje območje vladanja in tako dobila kar največji vpliv na celotno svetovno dogajanje. Antikrist bo predstavljal najmočnejšo politično in gospodarsko moč, ki je kdaj koli obstajala na svetu. Njegovo kraljestvo bo obsegalo ves svet, hkrati pa bo predstavljalo duhovno oblast, ki bo dajala oznanjati novo vero namesto stare. O pojmu svetovne oblasti je govora tudi v Janezovem razodetju (Apokalipsa). Antikrista ni mogoče najti v posamezni vladi ali posameznem političnem sistemu, saj ne vlada sam in tudi nima dolge tradicije. Tako zastopnik Antikrista na Zemlji ne more biti ZDA, niti skupina Bildenberg. Edina organizacija, ki ima več tisočletno zgodovino, je katoliška cerkev. In ta je bila že večkrat osumljena, da je prav ona protikrščanska moč na Zemlji. Nekdanji jezuit dr. Alberto R. Rivera je zaradi svojega poznavanja mnenja, da je protikrščanska moč na Zemlji ravno institucija rimskokatoliške cerkve. S tem nazorom ni bil in ni osamljen. Možje kot Wycliff, Luther, Calvin, Tyndale, Knox, Sir Isaac Newton, Fox, Wesley, Finn y, Moody in Spurgeon so istega mnenja.
Nobena druga organizacija na Zemlji se ne more ponašati s tako dolgo nepretrgano tradicijo kot katoliška cerkev. Njene korenine v 4. stoletje po Kristusu, ko je rimski cesar Konstantin razglasil edikt tolerantnosti, odredbo strpnosti, s katero je postalo »krščanstvo« v rimskem cesarstvu državno priznano. Nastala je katoliška cerkev. S pomočjo države, ki jo je podpirala, se je uveljavila in v 1700 letih je zgradila, kar je danes znano kot imperij katoliška cerkev. Iz Rima se je sistematično razvijala svetovna oblast. Namesto da bi z ustreznim življenjem ponesli v svet evangelij ljubezni, kot je zapovedal Jezus, in z dobrim zgledom pritegnili vse več ljudi h krščanskemu življenju, se je začelo sodelovanje s svetnimi in državnimi oblastmi. Odstranili so vse in vsakogar, ki je bil proti katoliški cerkvi, stremeči po svetovni oblasti. Cerkev sama ni imela čet, s katerimi bi lahko uveljavljala svoje zahteve po oblasti. Zato se je povezovala s posvetnimi oblastniki, ki so izpolnjevali njena naročila. Cerkev sama ni imela čet, s katerimi bi lahko uveljavljala svoje zahteve po oblasti. Zato se je povezovala s posvetnimi oblastniki, ki so izpolnjevali njena naročila. Odkar se je v 4. stoletju začela institucionalizacija katolištva pod Konstantinom, se je iz Rima posegalo v ves svet. Katoliška cerkev se je pri tem posluževala posvetnih vladarjev. V 14. stoletju je podvrgla vse kralje in kneze jurisdikcijskemu primatu in tako iz Rima upravljala vse evropske vladarske hiše. Že omenjeni jezuit dr. Rivera pravi, da so bili iz Rima inscenirani, ustanovljeni, vodeni in spremljani vsi bistveni politični sistemi, ki so igrali kakšno vlogo v tem svetu. Jezuiti, torej cerkveni red, so v zgodovini zasnovali, vodili in spremljali vojne, opustošenja in razdejanja, morili kralje in predsednike in rušili vlade. Adolf Hitler, Josef Goebbels, von Papen in Himmler so bili jezuitski učenci. Hitlerja, Mussolinija in Franca je protežirala rimska kurija. Von Papen je fotografiran skupaj s kardinalom Pacellijem, s kasnejšim papežem Pijem XII., ki je vladal med drugo svetovno vojno, pri podpisovanju konkordata.
S kontroliranjem evropskih knežjih hiš od srednjega veka naprej in s krmarjenjem fašističnega in kapitalističnega političnega sistema v Evropi v 20. in 21. stoletju, je imel in ima Vatikan povodce posvetne oblasti vedno trdno v rokah. Neizmerno bogastvo katoliške cerkve omogoča Vatikanu, da lahko tako ali drugače vpliva na svetovno gospodarsko dogajanje. Širok temelj za svojo moč in vir energije ima katoliška cerkev v 1,3 milijarde glavi čredi po vsem svetu, v glavnem v neprosvetljenih, nič hudega slutečih katolikih, ki ne poznajo ne zgodovinskih ne teoloških dejstev svoje cerkve.
Pri svetovni oblasti oz. vladanju katoliške cerkve se seveda ne sme pozabiti na dogmi o univerzalnem jurisdikcijskem primatu in nezmotljivosti papeža, ki ju je razglasil papež Pij IX. leta 1870. Dogma o papeževem univerzalnem jurisdikcijskem primatu je izraz cerkvenega duhovnega imperializma. Ta dogma določa, da ne le katoličani, temveč vsi kristjani morajo verovati, da ima papež primat na vsej Zemlji, da je poglavar vse cerkve, oče in učitelj vseh kristjanov, da ima vso oblast, da vlada cerkvi in jo upravlja. Rimska cerkev ima prednost redne oblasti nad vsemi cerkvami, to pomeni nad vsemi drugimi cerkvami, kar pomeni nad vsem človeštvom. Hierarhično se ji morajo podrejati in so jo dolžni poslušati pastirji in verniki kakršnih koli obredov in položajev kot posamezniki in kot skupina – ne samo v verskih zadevah in običajih, temveč tudi pri redu in vladanju po vsej Zemlji raztresene cerkve.
V buli Unum Sanctum, ki jo je izdal Bonifacij VIII, piše: »Rimski pontifikat sodi vse ljudi, nihče pa ga ne more soditi. Za odrešenje se morajo nujno vsi ljudje podrediti rimskemu papežu, to objavljamo, trdimo, določamo in razglašamo Mi … s tem je v MENI našla potrditev Kristusova beseda ’vse si položil pod njegove noge’… Moja je avtoriteta kralja kraljev, jaz sem vse v vsem in nad vsem, tako da sva Bog sam in jaz, Božji vikar, konsistorij (popolno skladna) in jaz lahko storim vse, kar lahko stori Bog.« »Zato me lahko vsekakor imenujete Bog!«
Ni čudno, da razni politiki in državniki, od kraljev do predsednikov držav in vlad, romajo v Rim k papežu. Tako so se priklonili papežu paragvajski predsednik Horacio Cartes Jara, romunski predsednik vlade Victor Ponta, bolivijski predsednik Evo Morales, italijanska predsednika Napolitano in Mattarella, hrvaški predsednik Josipović, bahrajnski kralj Iso Al Khalifah, predsednika poljske vlade Donald Tusk in države Andrzej Duda, češki predsednik Zeman, slovaški predsednik Kiska, gruzijski predsednik Margvelashivili, azerbajdžanski predsednik Aliyev, grški predsednik Papoulias, ciprski predsednik Anastasiades s soprogo, predsednik Kiribatija Anoto Tonga, nekdanji izraelski predsednik Šimon Perez, hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović, izraelski predsednik Reuven Rivlin, ganski predsednik John Dramani Mahama, avstrijski predsednik Heinz Fischer, hrvaški predsednik vlade Tihomir Orešković, luksemburški veliki vojvoda Henri, singapurski predsednik Tony Tan, predsednik Kostarike Luis Guillermo Solisa, vietnamski predsednik Trần Đại Quan, irski taoiseach (predsednik vlade) Enda Kenny, predsednik Urugvaja Tabaré Ramón Vázquez Rosas, predsednik Republike Gvineje Alpho Condé, predsednica Republike Malta Marie-Louise Coleira Preca, paragvajski predsednik Horacio Manuel Cates Jara, liechtensteinski knez Hans Adam II. in princ prestolonaslednik Alois, valižanski princ Charles in vojvodinja Camilla, predsednik Fidžija Jioji Konousi Konrote, kamerunski predsednik Paul Biyo, ruandski predsednik Paul Kagame, libanonski predsednik Michel Aoun, švicarska predsednica Doris Leuthard, državna svetovalka in ministrica za zunanje zadeve Zvezne republike Mjanmár Aung San Su Či, bolgarski predsednik Rumen Radev, makedonski predsednik Gjorge Ivanov, član predsedstva BIH Dragan Čović (s papežem se je srečal vsaj trikrat), perujski predsednik Pedro Pablo Kuczynski Godard, nemški predsednik Frank Walter Steinmeier, kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos, predsednik libanonske vlade Saad Hariri, moldavski predsednik Igor Dodon, iranski predsednik Rohani, predsednik Kube Raul Castro … Ali mu niso s tem priznali primata?