Kristjani tožijo kat. cerkev

Cerkev pred sodiščem, ker ni krščanska

V Nemčiji je tekel sodni zanimiv proces. Svobodni kristjani za Kristusa Govora na gori so v letu 2009 pred upravnim sodiščem v Freiburgu tožili katoliško cerkev. Zahtevali, da se ta ne imenuje več krščanska, saj ne sledi Jezusu Kristusu. Inkvizicija, križarske vojne, preganjanje čarovnic, drugače mislečih in verujočih, osvajanje Amerike, opravičevanje vojn, kraja premoženja, spolne zlorabe, grožnje z večnim prekletstvom … so razlogi, na katerih so gradijli svobodni kristjani, in ti ne temeljijo na nauku in življenju Jezusa iz Nazareta. Tožniki so se označili za »krvne sorodnike« Jezusa in želijo obvarovati Njegovo ime pred zlorabami cerkve. Cerkve so se lotili z njenim lastnim orožjem: krstom. Kot dojenčki so bili krščeni in so tako po katoliškem nauku del »mističnega telesa Kristusa«. Zato so tudi Kristusovi posvojenci, so še utemeljevali svojo pravico do tožbe. Sodišče je na prvi stopnji tožbo zavrglo, saj tožnikom ni priznalo aktivne legitimacije. Sodišče jim ni priznalo pravice, da bi sploh lahko vložili takšno tožbo. Mogoče so bili sodniki člani katoliške cerkve in so zato morali delovati v njeno korist ter najti način, da se tožbi ne ugodi. Na poziv, kateri veri pripadajo, se sodniki niso hoteli odzvati. Tožniki so proces na prvi stopnji izgubili, vendar je bila vložena pritožba, ki pa tudi ni bila uspešna.

Pomembno je naslednje: nihče na sodišču, niti sodišče kot takšno niti sama katoliška cerkev, ni zanikal, da katoliška cerkev ni krščanska. »To je zgodovinski dan«, je rekel eden izmed tožnikov Matthias Holzbauer. Tisočletja so se na sodišču znašli tako imenovani krivoverci, ker naj bi imeli napačno vero, danes pa se je na sodišču zaradi svojega napačnega nauka in delovanja znašla že sama cerkev. Resnica vedno bolj prihaja na svetlo.

Podoben proces v Nemčiji tekel tudi zoper evangeličansko cerkev. Tudi njej tožniki iz podobnih razlogov izpodbijajo, da bi se imenovala krščanska.

Mogoče pa se bo na sodišču kmalu znašel tudi sam papež Benedikt XVI. V ZDA je namreč ena izmed žrtev vložila obtožnico zoper papeža in druge visoke predstavnike Vatikana, ki papežu očita, da je vedel za spolne zlorabe, vendar ni ukrepal. Vatikan smatra obtožnico za neutemeljeno. To pa ni edina obtožnica tam zoper papeža zaradi prikrivanja oziroma neukrepanja pri spolnih zlorabah otrok.

Časi se spreminjajo in cerkev ni več nedotakljiva. V Belgiji je namreč tamkajšnja policija junija 2010 opravila preiskavo na sedežu nadškofije Bruselj-Malines zaradi suma vpletenosti katoliških klerikov v spolne zlorabe otrok. Policija je preiskala tudi dom in pisarno nadškofa Danneelsa, njegovo zaslišanje je trajalo kar več kot deset ur. Odprla pa je še krsti dveh nekdanjih kardinalov in ju s pomočjo kamer preiskala. Vatikan je izrazil osuplost zaradi preiskave in ogorčenost nad preiskavo obeh grobov. Katoliški cerkvi se očitno majejo tla pod nogami.

V nadaljevanju sledi del zgoraj omenjene tožbe svobodnih kristjanov proti katoliški cerkvi:

(…)

Tožniki zahtevamo, da se tožena stran ne imenuje več »krščanska«. Naj se naprej imenuje katoliška in naj še naprej:
– prisilno rekrutira svoje člane (kar naprej s krstom dojenčkov),
– zagovarja vojne,
– obdrži premoženje, ki je bilo v veliki meri pridobljeno nasilno,
– ljudem grozi s kaznujočim bogom,
– poziva k netolerantnosti,
– je sovražna do žensk in
– odobrava mučenje živali,

toda naj se ne imenuje več »krščanska«.

Na milijone ljudi po vsem svetu izstopa iz institucionalnega cerkvenega koncerna. Mnogi med njimi se pošteno trudijo živeti tako, kot je učil Jezus iz Nazareta. Spoznali so, da to, kar uči in dela institucionalni cerkveni koncern, zlasti katoliška cerkev, nima nič opraviti z naukom Jezusa, Kristusa.

Veliko takšnih svobodnih kristjanov, ki se jih je ta institucija polastila, ne da bi jih vprašala, je poskušalo osvoboditi se madeža te nekrščanske organizacije in zahtevalo, da se briše njihovo ime iz registra krščenih. To pa je katoliška cerkev – kakor tudi evangeličansko-luteranska cerkev – kategorično zavrnila s trditvijo, da gre pri krstu za dogajanje, ki se ga ne da vrniti v prvotno stanje.

Katoliški kardinal Antonio Maria Rouco je pojasnil na katoliškem spletnem portalu KATH.NET 13. julija leta 2004, da krst velja za vedno in večno, »je del našega DNK«.

Ta izjava nazorno osvetljuje držo katoliške cerkve, kot je tudi zapisano v katoliških učnih izjavah.

Kristus je rekel in je bilo prvotno tudi v cerkvenih biblijah: »Najprej učite in nato krščujte«. Cerkev pa je vpeljala prisilni krst dojenčkov in to prakso še danes izvaja. Ta manipulacija otrok, ki še ne znajo govoriti, s polaščanjem za institucijo za vso večnost, z znanimi usodnimi dušnimi posledicami, kot so ekleziogene nevroze ali še hujše: travmatiziranost vse življenje zaradi zločinskih posilstev otrok, je do dna duše nekrščanska in zasmehovanje Jezusa, Kristusa.

Zavračanje cerkve, da opusti aspiracijo na tiste, ki izstopijo ter jih spusti s polaščajočih verig, je svobodnim kristjanom, ki po vsem svetu sledijo Kristusu Govora na gori, dalo pobudo, da se še intenzivnejše ukvarjajo s katolicizmom. Presenetljivo veliko dejstev, ki pri tem prihajajo na dan, dokazuje, da katoliška cerkev besedo »krščansko« zasmehuje ne le s prisilnim krstom, ampak s svojim celotnim naukom v vsej svoji zgodovini.

Tožniki so zato od 27 katoliških škofov 19. 8. 2009 zahtevali, naj se ne imenujejo več »kristjani« in da to tožnikom pisno potrdijo do 20. 9. 2009.

V preteklih 30 letih je Kristusov Božji duh po preroški besedi voditeljem katoliške institucije ponovno ponudil dialog. Duhovniki so se požvižgali na vse Njegove besede in Ga niso imeli za dostojnega, da Mu odgovorijo. Enako so tokrat reagirali škofi in s tem prisilili tožnike, da zahtevajo sodno pomoč. (…)

Razloge za zahtevo so tožniki v svoji pisni zahtevi dne 19. 8. 2009 takole izrazili:

Poslušajte, škofje!
Igra je končana!
Nehajte se imenovati »kristjani«!

Stoletja je cerkveni koncern, kateremu ste vsi na čelu, ljudi vlačil za nos in jih imel za neumne, da bi lahko podjarmil ljudstvo in ga naprej izžemal s tem, da naprej pridno plačuje cerkveni davek.

Toda vse bolj očitno postaja: Institucija, na čelu katere ste, je sicer na jeziku imela ime Jezusa Kristusa – tako, kot da bi zakonito nastopila Njegovo dediščino. Toda v resnici ste Njegovo dediščino poteptali, ste Ga z svojim naukom – in še bolj z svojimi dejanji – po tekočem traku zasmehovali in se norčevali iz Njega in to delate še danes. Jezusa, Kristusa vsak dan znova pribijate na križ, ker delate prav nasprotno od tega, kar je On hotel. In potem Njega, ki je vendar vstal, kot mrtvega moža na križu vlačite v povorki po cestah kot trofejo, ki ste jo ubili.

Kaj počne institucija, ki jo zastopate, drugega kot pridobivanje dediščine na nepošten način, pranje denarja in duhovno goljufanje z etiketami? Povrhu še hinavščina, ker se krasite z Njegovim imenom, ki vam ne pristaja, ker ste očitno izdali dejanski nauk in etično moralni vzor Jezusa iz Nazareta. Sicer ne bi bila preteklost vaše institucije do roba napolnjena s krvjo in z zločini. In sicer bi se vsaj danes tako obnašali, kot je Nazarenec živel za zgled.

Toda o tem še ne more biti govora, kot bomo še podali (…).

Jezus je učil: »Najprej učite in potem krščujte!« On s tem vsakomur pusti svobodno voljo. Nasprotno pa vi lovite dojenčke in jim v najbolj rani dobi vcepljate komplekse krivde, grozite s peklenskimi kaznimi in večnim prekletstvom in s tem izsilite poslušnost in cerkveni davek. Mnoge duševne bolezni, kot so na primer ekleziogene nevroze in perverznosti, kot pedofilija, niso redke posledice. Vsako drugo organizacijo bi za to kot totalitarno organizacijo že davno prepovedali zaradi kršenja ustave in člo-vekovih pravic.

Kaj je rekel Jezus, ko je iz templja v Jeruzalemu izgnal trgovce z živimi živalmi? »Moja hiša naj bo molilnica za vsa ljudstva! Vi pa ste iz nje napravili razbojniški brlog!« (Mr 11,17)

Ne bojte se: Mi vas nikakor nočemo pregnati iz vaših razkošnih brlogov in palač. Lahko mirno ostanete tam in verujete, kar hočete – kajti nobene vere se ne da dokazati. Še naprej lahko pustite, da vas plačujejo tisti, ki se jim zdijo dobre vaše, iz poganstva izvirajoče ceremonije in obredi, ki hočejo še naprej častiti kosti umrlih in kipe domnevnih svetnikov.

Imenujte se katoliki, to vam nihče ne odreka!
Mi hočemo samo eno: Ne imenujte se več »kristjani«!

Kajti vrč gre tako dolgo do vodnjaka, dokler ne poči. In to, kar ste v več stoletjih do danes naredili iz prvotno čistega Nazarenčevega nauka, to pri tistih, ki v svojem življenju resno jemljejo Jezusa, Kristusa in Njegov nauk, Govor na gori, da bi ga postopno uporabili, povzroča ogorčenje.

Dovolj je! Kajti, da: Še obstajajo ljudje, ki sledijo Jezusu, Kristusu, ki svojih možganov niso pustili zamegliti z litanijami in pobožnimi izreki, ki še vedo, koliko je dve in dve, in ki lahko v svojem srcu ločijo dobro od zlobnega, tako kot nas je učil Nazarenec. Tisti bistre glave še lahko razumejo, kaj je veliki učitelj človeštva Jezus, Kristus menil, ko je rekel: »Tudi ne kopičite zakladov, ki jih pojedo molji in rja!«, »Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan!«, »Najprej učite, nato krščujte!«, »Kdor enega teh malih otrok, ki verujejo v Mene, zavede v zlo, bi za njega bilo boljše, da ga z mlinskim kamnom okrog vratu vržejo v morje.«, »Ne dajte se imenovati Oče!«, »Samo eden je svet, vaš Oče v nebesih.«

Ali je te stavke tako težko razumeti? In vendar je vaši instituciji uspelo, da je prav v imenu Jezusa, Kristusa kršila vsak posamezni stavek in človeštvu prinesla neskončno trpljenje, morja solza in krvi – in se za to dala še plačati! Od te zločinske preteklosti se cerkev še do danes ni zares distancirala. Karlheinz Deschner, eden najpomembnejših kritičnih duhov naših dni, po desetletja dolgem študiju cerkvene zgodovine zaključuje:

»Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki bi bila hkrati tako dolgo, stalno in tako strahotno obremenjena z zločini, kot je katoliška cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.« (Die beleidigte Kirche«, str. 42)

Dovolj je! Čas je, da se končno rehabilitira ime Jezusa, Kristusa, največjega Božjega preroka vseh časov, ki je na križu postal naš odrešitelj, ki je vstal in v duhu ponovno prihaja, ki Ga pa vi še vedno držite na križu.

Kljub vsemu preganjanju skozi zgodovino, kljub inkviziciji in iztrebljanju vseh »gibanj krivovercev«, tudi kljub »moderni« inkviziciji danes – smo mi spet tukaj! Nastopili smo, da rehabilitira-mo Jezusa, Kristusa. Mi smo svobodni kristjani, ki gremo po stopinjah svobodomisleca Jezusa iz Nazareta. Ki Njegovega Govora na gori nimamo za utopijo, ampak za edino realistično možnost, ki danes še ostaja človeštvu. In ker nam je Jezus, Kristus pri srcu, ker je naš nebeški prijatelj in naš božanski brat, odrešitelj vseh ljudi in duš, ne bomo več prenašali, da vi in vaš institucionalni cerkveni nauk stalno zlorabljate Njegovo ime za čisto druge namene. Zato:
– Še naprej mirno uživajte svoje milijardno premoženje, še naprej kopičite akcije, udeležbo v skladih in nepremičninah svojega cerkvenega koncerna, medtem ko več kot milijarda ljudi strada – toda, mi prosimo, ne imenujte se potem več »kristjani«!
– Pustite se še naprej vsako leto pitati z davkoplačevalskimi milijoni in državnimi subvencijami, vključno s škofovskimi plačami, medtem ko je med ljudstvom na milijone brez dela in trpijo revščino, vse dokler to prenaša davkoplačevalec in to dopuščajo vam poslušni glodavci v vladi – toda ne imenujte se več »kristjani«!
– Mirno naprej širite »pravljico o sociali«, ki bi zrušila nemški socialni sistem, če ne bi bilo cerkve, čeprav vse javne cerkvene ustanove skoraj stoodstotno plačuje država in konkretni uporabniki. Toda ne imenujte se »kristjani« – kajti sem bi sodilo, da spoštujete osmo zapoved.
– Še naprej odobravajte vojne in angažiranje v vojni, mogoče tudi novim vojnim vdovam natvezite, da je Božja volja braniti »Nemčijo v Hindukušu« – toda ne imenujte se več »kristjani«!
– Še naprej vcepljajte vernikom, da obstaja »večni pekel« in »kaznujoči Bog«, in jih s tem pehajte v duševno stisko in jih odtujujte od našega nebeškega Očeta, ki je edino ljubezen – toda potem se imenujte »katoliki«, ne pa več »kristjani«!
– Mirno naprej v svojih zbirkah dogem trdite, da »nihče izven katoliške cerkve, niti pogan niti jud niti nevernik«, ne more biti deležen večnega življenja, ampak da zapade »večnemu ognju …, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom.« (Neuner/Roos, obr. štev. 381) To je vaše ravnanje in vaša grozilna gesta, toda ne krščanska.
– Še naprej diskriminirajte ženske, dokler jim je to všeč – toda ne imenujte se več »kristjani«!
– Še naprej skrivajte posiljevalce otrok v vrstah svojih klerikov, premeščajte jih iz ene župnije v drugo, vse dokler nekoč ne bodo končno vse vasi in mesta izstopili iz cerkve, ker jim je tega dosti in tega nočejo več gledati – toda, prosimo, ne imenujte se več »kristjani«!
– Bodite še naprej zadovoljni s tem, da mnogi člani vaše cerkve brez etike, brez morale, brez spodobnosti, brez sloga in brez obnašanja počenjajo grdobije v družbi – toda ne dopuščajte, da se ti imenujejo »kristjani«!
– Še naprej teptajte aktivno vero, ki nam jo je prinesel Jezus, Kristus (»Kdor sliši Moj nauk in živi po njem, je pameten mož …«); še naprej oznanjajte svojo pogansko zgradbo dogem, svoje zakramente in obrede. Še naprej se imenujte »katoliki«, tega vam nihče ne oporeka. Toda potem se ne imenujte »kristjani«!
– Še naprej odobravajte bestialne okrutnosti nad živalmi, ki so danes praksa v poskusnih laboratorijih za živali in v množični živinoreji – toda ne imenujte se več »kristjani«. Kajti Jezus iz Nazareta je bil prijatelj živali.

Več kot dovolj je! Mi ne oporekamo vaši veri! Ampak zahtevamo od vas, da ne uporabljate več oznake »kristjani«. Če tega ne boste sprejeli do 20. 9. 2009, se bomo obrnili na sodišče zaradi prisvajanja imena, da bi rehabilitirali Kristusa.

Ker gre za zadevo javnega interesa, si bomo dovolili informirati javnost.

Navajanje tega opomina postane s tem predmet obravnavanega postopka, prav tako kot opominu priložena dokumentacija, ki ima naslednje besedilo:

 D o k u m e n t a c i j a

Katoliška cerkev naj se ne imenuje več »krščanska«!

Kaj bi rekel Jezus iz Nazareta, če bi danes ponovno prišel na zemljo in videl, kaj je cerkev naredila iz Njegovega življenjskega dela?

Vatikan – največji hujskač

Jezus, Kristus, je učil ljubezen do sovražnikov in nenasilje:

»Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.«

Papež v Rimu pa je, kot absolutni monarh cerkvene države, pogosto sam vodil vojne in se udeleževal državljanskih vojn. Papeži so vedno znova zanetili vojne in jih podpirali, da, cela ljudstva so naščuvali na vojno drugo proti drugemu – tako Bizantince proti Vzhodnim Gotom, Franke proti Langobardom, Normane proti Stauferjem in nasprotno.

Vatikan je v 17. stoletju podžgal 30-letno vojno v Nemčiji in leta 1914 je vatikanski poslanec na Dunaju naščuval Habsburžane proti Srbom v 1. svetovni vojni.

Malo pred 2. svetovno vojno je papež Pij XII. dal Hitlerju vedeti, da »se bo vzdržal vsakega prekletstva Nemčije, če se bo borila proti Poljski« (Deschner, Ein Jahrhundert der Heilgeschichte, zv. 2, str. 41). Katoliški vojni kurati so vedno »z božjim blagoslovom« poslali vojake na obe strani v bitko na fronti. Vatikan je podpiral vse fašistične in desno usmerjene diktatorje v Evropi in Latinski Ameriki. Katoliški kardinal Frings je po 2. svetovni vojni prvi zahteval ponovno oborožitev Zvezne republike. Katoliški duhovniki so bili odločilno udeleženi v genocidu hrvaških fašistov nad ortodoksnimi Srbi v letih 1941-1943, v krvavih čistkah v Argentini od leta 1976-1983 in v genocidu Hutujev nad Tutsiji v Ruandi leta 1994.

Vodilni jezuiti so upravičevali celo pripravo atomskega orožja in so tako vzeli v zakup odobritev uničenja celih ljudstev.

Papež Janez Pavel II. je rekel med zalivsko vojno leta 1991: »Mi nismo pacifisti.« In leta 1995 je pozival k »pravični vojni« v Bosni. Zdajšnji papež je kot kardinal Ratzinger nekaj mesecev pred svojo izvolitvijo zavrnil pacifizem kot »nekrščanski«. Torej je zavrnil Kristusa!

Vatikan še danes v svojem katekizmu zagovarja smrtno kazen.

Netolerantnost namesto ljubezni do bližnjega

Jezus je vse ljudi pozval k bratstvu in spoštoval njihovo svobodno voljo.

Cerkev pa je drugače misleče vedno znova krvavo preganjala. Od markionitov preko katarov in bogomilov, do valdežanov in krstiteljev je izkoreninila vsa gibanja, ki so se navezovala na prvotno krščanstvo. Zaradi svojih hujskaških parol je odgovorna za judovske pogrome, uvedla je inkvizicijo in podpihovala čarovništvo. Cerkveni nauk je širila z ognjem in mečem in ima s tem na vesti genocid nad Indijanci in izropanje vse celine. Tudi danes Vatikan preganja verske manjšine.

Bogastvo cerkve je krvav denar

Jezus je živel preprosto in učil, naj človek »ne zbira zakladov, ki jih pojedo molji in rja«.

Cerkev je skozi stoletja nakopičila ogromno bogastvo, tako da je oplenila ljudstvo, dala brez usmiljenja pobirati cerkveno desetino, bogatela na račun žrtev inkvizicije in sežiganja čarovnic. Ponarejala je listine, se ukvarjala z lovom na dediščino, si zagotovila oprostitev plačila davkov in pridobitev državnih subvencij, ki so v številnih deželah do danes veljavne. Kar cerkev stori »dobrega« na svetu, tega ne financira iz svojega velikega premoženja, ampak s prispevki vernikov in z državnimi subvencijami.

Te subvencije – cerkveni davek in državne subvencije za cerkvene javne socialne ustanove niso vključeni – znašajo v Nemčiji letno najmanj 14 milijard evrov direktnih subvencij in oprostitve plačila davkov. Tudi plače škofov in »dvorjanov« plačuje država, v tem primeru konkretno zvezne dežele.

Papež in cerkev – oznanjevalci zla

Jezus je učil o Bogu ljubezni, ki enako ljubi vse Svoje otroke in stori vse, da bi jih spet imel pri sebi. O večnem peklu ni učil. Tudi ni učil o krstu dojenčkov, ampak je rekel: »Najprej učite in nato krščujte!«

Cerkev pa je uvedla prisilni krst dojenčkov in to ohranja še danes. Dojenček nima nobene možnosti, da bi se branil proti temu. To je proti Jezusu iz Nazareta; to je manipulacija, starši po naročilu cerkve duševno utesnjujejo nemočne otroke.

Toda to še ni vse: Cerkev do danes širi predstavo o kaznujočem bogu, ki ljudi, ki ne sledijo duhovniški kasti, kaznuje z večnim prekletstvom. S tem do danes spravlja v strah in grozo nešteto ljudi, spodkopava njihovo duševno zdravje in jih odtujuje od Boga. To je greh proti Svetemu duhu. Iz vseh teh dušnih obremenitev, ki jih cerkev nalaga ljudem, nastanejo številne duševne bolezni, med drugim tako imenovane ekleziogene nevroze. Ker je to prizadelo toliko ljudi, lahko razumemo stanje našega sveta.

Kompleks krivde – proizvod do seksa sovražne cerkve

Cerkev nalaga ljudem neznansko velike komplekse krivde s tem, da jim vedno znova grozi s krivdo in večnim prekletstvom. Drzne si trditi, da lahko po duhovnikih odpušča grehe, ki jih ti sploh ne morejo odpustiti. (Biblijo so na tem mestu zavestno manipulirali: V resnici naj bi si ljudje medsebojno odpuščali svoje grehe – v očenašu je še pravilno zapisano: » … kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«.)

Posreduje se vtis: »Vi vsi ste grešniki in morda pridete v pekel, razen če se podvržete našim ceremonijam« – to je duševno izsiljevanje. Če bi to delalo neko društvo ali država, bi takoj posegli in rekli: To je duševni teror.

Tudi cerkvena sovražnost do spolnosti vodi do nemajhnih problemov v družbi, predvsem pri duhovnikih. Prisilni celibat nima biblijske osnove, je torej čisto cerkvena tradicija in poleg tega še nenaravno stanje, izraz cerkve, ki je sovražna do spolnosti. Pogosto je to povezano s pedofilijo in strašnimi posledicami, kot rezultatom tega.

Otroci in mladostniki postanejo sužnji pedofilnih duhovnikov

Kljub vsem zagotovilom in besedičenju, spolnih zločinov v vrstah klerikov še vedno niso rigorozno raziskali. Vedno znova postajajo otroci in mladostniki sužnji pedofilskih duhovnikov. Pedofilske duhovnike so stoletja skrivali in jih premeščali iz ene župnije v drugo. Tudi to je greh proti Svetemu duhu, ker mlade ljudi pustijo ne samo duševno travmatizirane, ampak jih tudi odtujijo od Boga. Nešteto domskih otrok, ki so jih v katoliških ustanovah pretepali, jih zlorabili in jih prisilili na prisilno delo, do danes ni prejelo odškodnine.

Lažni »sveti oče« v Rimu

Jezus je bil preprost, skromen človek, ki je v vsem častil Boga.

Njegovi domnevni nasledniki so se v vseh časih obdajali z vsem bliščem, ki si ga je moč izmisliti, za katerega je ljudstvo moralo krvaveti. Negovali so kult osebnosti in se dali častiti s »sveti oče«, čeprav je Jezus rekel: »Ne dajte se imenovati rabi« in: »Samo eden je svet, vaš Oče v nebesih.« V očenašu Ga preprosto nagovarjamo z »Oče, Njegovega domnevnega namestnika na zemlji pa bi morali nagovoriti z »vaša svetost«. Ali je v poganska oblačila oblečen višji duhovnik rimske cerkve več kot Bog?

Jezus ni hotel duhovniške kaste

Jezus ni umeščal duhovnikov in tudi ni ustanovil cerkve. Ljudem je prinesel notranjo religijo srca, kajti: »Božje kraljestvo je znotraj vas!«

Cerkev pa je iz pozitivnih zasnov zgodnjega kristjanstva napravila prav nasprotno od tega, kar je hotel Jezus: hierarhično zgrajeno duhovniško kasto z rituali, s posodami, z oblačili in šegami, ki dokazljivo vse izvirajo iz poganstva. Cerkev je ljudi vezala in jih veže na zunanje poganske rituale, kot je čaščenje svetnikov, romanja, ritualno mašno slavje, blagoslovljena voda, zakramentalne ceremonije in jih na ta način drži ujete v pozunanjeni religiji.

Do žensk in otrok sovražna cerkev

Jezus se je vedno zavzemal za ženske in njihovo enakopravnost.

Cerkev pa od svojega nastanka ženske zatira in jih ima za drugorazredne ljudi, v času preganjanja čarovnic jih je dala mučiti z izbranimi mučilnimi metodami in jih usmrtiti na okruten način. Iz nezakonskih otrok duhovnikov so naredili cerkvene sužnje. Ženske do danes niso enakopravne v cerkvi. Otroke iz zveze z duhovniki odtujijo od očetov in jih odpravijo z neznatno alimentacijo.

Izdajstvo nad živalmi

Jezus je ljubil živali. Ko se je postil v puščavi, so se mu približale in se z njim spoprijateljile. Prvi kristjani so pretežno živeli vegetarijansko in so iz svoje skupnosti poleg vojakov izključili tudi lovce.

Cerkev do danes odreka živalim dušo in do danes opravičuje milijardno trpinčenje in mučenje živali v poskusih na živalih, množično živinorejo in lov. Ravnodušnost, do katere je prišlo zaradi cerkvenega nauka, zaničevanje narave in živali ima znaten delež pri današnjem brezmejnem brutalnem izkoriščanju narave po vsej zemlji. Končno imajo tudi podnebne spremembe tu svoje korenine.

Kljub vsem tem jasnim protislovjem se cerkev še naprej označuje za »krščansko«. To je škandal, ki ga nočemo več prenašati.

 Konec s cerkveno prevaro z etiketo!

Mi smo svobodni kristjani, ki se zavzemamo za Kristusa Govora na gori. Počutimo se povezani s Kristusom in zvesti Njemu, ki je kot Jezus iz Nazareta živel med nami. Nikomur ni treba prvotnega Nazarenčevega nauka jemati za svoje življenjsko vodilo. Toda, kdor se imenuje »kristjan«, ta ne bi smel stalno delati nasprotnega od tega, kar je hotel in učil Jezus, veliki učitelj svobode.

Predstavljajmo si: Eden naših prednikov je razvil enkraten proizvod najvišje kakovosti in ga dal na tržišče. Ta proizvod je najprej užival velik ugled med uporabniki in je bil visoko cenjen. Nato pa je prišel piratski proizvod in pod ime našega prednika postavil manj vreden proizvod, ki nosi le isto ime, nima pa vrednosti, po krajši uporabi človeku celo škoduje. Kako bi mi reagirali?

(…)

Da še enkrat ponovimo: Tožniki ne oporekamo katoliški cerkvi katolicizma ali imena katoliška. Gre za to, da se ne imenuje več »krščanska«.

Tožniki mogoče sploh ne bi imeli vzroka pobližje se ukvarjati z nekristjanskim naukom in dejanji katolicizma, če ne bi bili v to prisiljeni zaradi nezaslišanega polaščanja njihove osebe na podlagi krsta in nepripravljenosti katoliške cerkve, da prisilni krst dojenčkov spusti iz svojih krempljev.

Oznaka krščansko v povezavi s katoliško cerkvijo je nesramna prevara z etiketo. Nešteto ljudi je bilo in je zavedenih zaradi spravljanja v zmoto glede resničnega nauka in nagibov katolicizma. To velja tudi za nič hudega sluteče starše tožnikov, ki so cerkvi zaupali svoje otroke, da jih bo vzgojila v duhu Jezusa, Kristusa. Tožniki in vsi tisti, ki delajo po Božji volji, so proti temu, da se za zvijačno polaščanje in odklanjanje zlorablja ime Kristus.

Na gospodarskem področju, kamor na osnovi milijardnega premoženja po pravici lahko prištevamo katoliški koncern, se na primer tudi ne dopušča podjetju, da pijače, ki vsebujejo alkohol, prodaja pod etiketo »dobro za zdravje« ali »brez alkohola«. Smo proti goljufanju z etiketo. Zaradi nevarnosti za ljudi bi to bil celo primer za državnega tožilca.

In če bi nekdo rekel, da katoliška cerkev že dolgo obstaja – mora torej biti od Boga – bi mu morali odgovoriti: Če nekaj obstaja tako dolgo, kot številni cerkveni nečisti posli, mora to biti od satana, kajti vse, ki so si prizadevali za resnično kristjanstvo, kot preroki, presvetljeni možje in žene, prakristjanske skupnosti in ne nazadnje Jezus, Kristus, so cerkveni oblastniki popačili, oklevetali, diskriminirali, oblatili ter mnoge tudi ubili. To so njena dela – do današnjega dne.

Škofje katoliške cerkve nimajo pravice nastopati za Jezusa, Kristusa, ali v Njegovem imenu. Njih je umestil papež in njemu so dolžni biti pokorni. Škofje pa so spet umestili papeža. Papež nima nič opraviti z Jezusom, Kristusom, njega ni umestil Kristus (»Ne dajte se imenovati rabi.«, »Samo eden je vaš Oče, vaš Oče v nebesih«), niti ne dela po Božji volji ali po volji Njegovega sina Kristusa.

Proti temu so vsi tožniki in vsi tisti, ki delajo po Božji volji, zakoniti Jezusovi nasledniki, ker je On tako določil v Svojem testamentu, novem testamentu: »Kdo je Moj brat, Moja sestra? Tisti, ki izpolnjuje voljo Mojega Očeta v nebesih.«

Tožniki so Božji sli na zemlji in si na zemlji prizadevajo za visoki princip:

Vedno vadi zvestobo in poštenje vse do hladnega groba in ne oddaljuj se niti za prst od Božjih poti.

Zato obtožujejo odvrnitev katolicizma od Jezusovega, to je Kristusovega nauka, predvsem pa zlorabo Njegovega imena.

Za prakristjane ali za resnične kristjane velja princip »poveži in bodi«. Za katoliško cerkev velja »loči, veži, vladaj.«

Tožniki so odborniki verske skupnosti Univerzalno življenje vseh kultur po svetu in tako govorijo za milijone prakristjanov po vsem svetu. Zastopajo versko skupnost in so tako izenačeni s predstojniki katoliške institucije. Vsekakor obstaja razlika v zvezi z Jezusom, Kristusom: Tožniki in vsi, ki delujejo po Božji volji, so zakoniti zastopniki Jezusa, ker niso tisoče let teptali Božjega nauka in nauka Njegovega sina. Kot zakoniti Jezusovi nasledniki so poklicani za to, da zaščitijo Njegovo ime pred zlorabo in zasmehovanjem s strani katolicizma.

Vsak tožnik je tudi neposredno sam prizadet, ker se ga je neka institucija proti njegovi volji polastila ne le za vse življenje, ampak za večno na osnovi krsta, pri katerem se cerkev izrecno sklicuje na Jezusa, Kristusa. To je v drastičnem protislovju z Jezusovim naukom in kaže predrzno zlorabo imena tistega, za katerega rehabilitacijo so nastopili tožniki v tej inkarnaciji: Jezusa, Kristusa.

Sramoto, biti proti svoji volji ujet v register in sfero oblasti institucije z značajem katoliške cerkve, tožniki in vsi, ki delujejo po Božji volji, ne pustijo obležati na sebi, posebej pa ne na Jezusu, Kristusu, čigar ime je bilo pri tem zlorabljeno.

(…)

  1. Kršitev razvoja verske svobode tožnikov

Pri takšnih slabostih so lahko ovirane temeljne pravice v zaprtem območju razvoja verske svobode po čl. 4 ustave.

Terciarni učinek temeljnih pravic

V razsodbah in literaturi obstaja enotnost, da lahko pride do posegov v temeljne pravice ne samo finalno in z ukazom ter s prisilo, ampak dejansko tudi posredno (primerj. na primer Cremer, n.o.m., str. 150, Pieroth/Schlink, Grundrechte, 22. izdaja, 2006, obr. št. 238 isl). Takšne dejanske posege lahko izvrši ne le država neposredno, na primer z državnimi opozorili pred določenimi proizvodi ali z državnim subvencioniranjem določenih dejavnosti, temveč tudi fizične in pravne osebe, ki jih je za to podprla država, s čimer dosežejo prednosti pred tekmeci. Da tudi na tem področju lahko igrajo vlogo pozicije temeljnih pravic kot temelj obrambe, je nesporno. Temeljne pravice veljajo na nedržavnem področju (najsibo med izključno zasebnimi akterji ali med zasebnimi in javno-pravnimi korporacijami) v obliki »posrednega terciarnega učinka« (Pieroth/Schlink, n.o.m., obr. št. 181; Cremer, n.o.m., str. 456). Posledica tega je, da prihaja do »večpolnih konstelacij oviranja« (Cremer, n.o.m., str. 161; Wolfgang Roth, Faktische Eingriffe in Freiheit und Eigentum, 1994, str. 298 isl). Zaščita temeljnih pravic in pravica, da se pusti zakonito preveriti oviranje, se v takšnih primerih ne usmerja samo proti državi, ki omogoča oviranje, ampak tudi proti zasebnim ali javno-pravnim oviranjem samim. Glede na to, ali je oviranje civilnopravno ali javnopravno, se zaščita temeljnih pravic vrši pred civilnimi sodišči ali pred upravnimi sodišči. V vsakem primeru gre za preverjanje dejanskih posegov v temeljne pravice s strani države.

Pri tem se pomen posrednega terciarnega učinka vidi predvsem v tem, »da tudi v pogojih moderne zelo kompleksne industrijske družbe pomaga ohranjati svobodo in enakost. Za pogoj imata … stanje dejanske (faktične) simetrije, kjer ima vsak državljan enake možnosti, da sledi svojim interesom in jih uveljavlja. Faktične simetrije danes pogosto ne odpravlja in ogroža samo državna oblast, ampak tudi uveljavljanje zasebne, gospodarske in socialne moči.« (Pieroth/Schlink, n.o.m. , obr. št. 183)

Svobodo ogrožajoča premoč cerkva

Takšno ogrožanje je v razmerju med velikimi cerkvami in novimi verskimi gibanji v tem, da se cerkvam v škodo drugih verskih skupnosti in njihovih pripadnikov priznavajo raznoliki privilegiji in visoke subvencije. Izrazit pregled privilegijev in podpiranja najdemo pri Czermaku, Religions- und Weltanschauungsrecht, 2007, str. 23:

– Država vzdržuje številne krščanske teološke fakultete kot izobraževalna mesta ne le za učitelje verouka, ampak tudi za duhovnike. Financira jih z davkoplačevalskim denarjem vseh državljanov in jih obilno opremlja … (§ 17 I 4) … Predvsem na Bavarskem morajo tako imenovane konkordatne stolice (prvotno) služiti krščanskemu vplivanju na študente na fakultetah pedagoških znanosti, čeprav osnovne šole po zvezni ustavi (1975) kljub zavajajoči oznaki ‘krščanske skupnosti’ ne smejo biti prežete s krščansko-verskim, ampak vsekakor s kulturno-krščanskim poudarkom (str. 17 I 5).

– »…« Država financira celotno vojaško dušebrižništvo, kot tudi v zaporih in policiji. Vojaško dušebrižništvo (§ 17 II l, 2) je še dopolnjeno s poukom o življenjskih spoznanjih (§ 17 II 1, 2d), ki ga s strani države nudijo vojaški duhovniki na osnovi krščanske vere.

– »…« Nekatere zvezne dežele, zlasti Bavarska, imajo odločno krščansko šolsko politiko (§ 13 III, IV). Država in občine se poslužujejo celo križa kot simbola utelešenja krščanske vere, ne samo v šolah in bolniških sobah in s tem opremljajo prostore družbeno-javnega pomena, ampak tudi v sodnih in sejnih dvoranah, da, celo v parlamentu – kraju izključno sekularne javne moči (§ 10 V 3).

– Država obdavčuje tudi drugoverce in versko neodvisne škofe, stolne kanonike in druge duhovnike. (§ 15 III 1 b). Z davkoplačevalskim denarjem velikodušno podpira cerkvene dneve in celo semenišča, tudi pri skoraj praznih javnih blagajnah.« (obr. št. 47)

– Praktični obseg državnih subvencij cerkvi je v svoji dimenziji daleč neznan … So del cerkvenega financiranja, ki vključuje indirektne denarne subvencije (država se odpove prihodku), celo še pomembnejši kot prihodki iz cerkvenega davka. Sredstva za subvencioniranje cerkvenih socialnih ustanov pri tem niso upoštevana. Za red velikosti: Gre za (podatki od leta 1999 do leta 2001) financiranje verouka (1,342 milijard evrov), državnih teoloških fakultet in drugih cerkvenih izobraževalnih ustanov (600 milijonov evrov, najnižja ocenitev), za vojaško dušebrižništvo (27 milijonov evrov), dušebrižništvo v policiji in zaporih, da ne govorimo o plačevanju škofov in drugih duhovnikov, o cerkvenih dnevih, obveznostih za izgradnjo cerkva, dodatkih za gradnjo vseh vrst (vse do semenišč), davčnih olajšavah, storitvah za vzdrževanje spomenikov, izobraževanju odraslih (zlasti akademije), delu z mladino, radiu (brezplačno emitiranje ‘tretjih oddaj’), sodni taksi, ABM posegih, delu v inozemstvu (kultura, pomoč v razvoju, misijon). Skupaj pride Frerk za leto 2000 do direktne državne finančne pomoči v znesku 8,3 milijard evrov in do opustitve državnega prihodka v višini 10 milijard evrov. Sem sodijo tudi davčne ugodnosti zaradi popolne davčne olajšave cerkvi od davka na prihodek v višini nič manj kot 2,6 milijard evrov letno oziroma 3,75 milijard evrov v letu 2004. Ti zneski vsekakor ne gredo v korist cerkvi, ampak cerkvenim davkoplačevalcem, ki so pri tem subvencionirani iz vseh drugih davčnih obveznosti.

– Država je kljub svojim še vedno nerešenim obveznostim, da odstopi od vseh zgodovinskih državnih izpolnjevanj obveznosti, ki so obstajale leta 1919, vključno z novimi zveznimi deželami, pogodbeno pravno šla v kopico novih časovno neomejenih finančno obremenilnih obveznosti (§ 15 III 3 e).

– Mnoge verske manjšine v protislovju z znanstvenimi izsledki pavšalno blatijo s ‘sekte’, državni organi jih žigosajo in zapostavljajo. Nasprotno, celo nekaj treznejše končno poročilo Enquête-Kommission Bundestaga (1998) ni cerkvenim posebnim gibanjem, kot je opus dei, čigar totalitarni karakter in velik vpliv je najbolj raziskan, posvetilo nobene pozornosti.« (obr. št. 51) »…« »Od sedemdesetih let naprej so bile v središču javnega zanimanja tako imenovane sekte, kot so po navadi radi podcenjevalno imenovali manjše ali predvsem nenavadne verske skupnosti. Radi so govorili (in pogosto netočno) o ‘mladinskih verstvih’ ali o ‘mladinskih sektah’, tudi o novih verskih gibanjih. V poročilih in filmih so, tudi s pomočjo izmišljenih zgodb, uspešno vzbujali pavšalni vtis, da veliko število teh skupin dela s človeka zaničevalnimi metodami psihoterorja, sistematsko izrablja otroke z namenom indoktrinacije, ovira izstopnike s tem, da jim grozi ob izstopu, izvaja gospodarsko in seksualno izkoriščanje in še drugo, tako da ogroža družbo. Že nepreverjena in neupravičena trditev, da nekdo pripada ‘sekti’, je lahko pripeljala do uničenja njegove eksistence, in državni organi ter cerkveni ‘pooblaščenci za sekte’ so podžigali javno mnenje z javnimi opozorili …

Pooblaščenci velikih cerkva, predvsem evangeličanskih, so začeli s svojo vplivno dejavnostjo v tistem času, ko je začelo naglo rasti število izstopov iz cerkve in ko so cerkve prav zaradi svoje lastne notranje erozije občutile ‘sekte’ kot konkurenco. Uspelo jim je, da so z intenzivnim javnim delovanjem posredovale medijem, politiki, izobraževalnim ustanovam in tudi sodiščem svoje videnje problema. (obr. št. 206)

Vse to pri verskih manjšinah, torej tudi pri svobodnih kristjanih za Kristusa Govora na gori vseh kultur po svetu in njihovih pripadnikih, torej tožnikih, vodi do oviranja razvoja njihove verske svobode (i. S. v. čl. 4 ustave). Da so katoliški cerkvi in njenim članom nasproti zelo zapostavljeni, je očitno zaradi zgoraj opisanega državnega subvencioniranja. Tudi v pluralistično zasnovani ustavni državi je katoliška cerkev postala dejavnik moči v politiki in družbi in javnomnenjski vodja, kar se tiče obravnavanja verskih manjšin, ki jih je dolgoletna kampanja cerkvenih pooblaščencev za sekte pavšalno okvalificirala kot ‘sekte’. Medtem ko država z davkoplačevalskim denarjem podpira razvoj cerkvenega razkošja in moči na javnih prireditvah, kot so na primer cerkveni dnevi, imajo pripadniki verske manjšine težave, da se jim odobri majhna informativna stojnica. Medtem ko država katoliški cerkvi odobrava brezmejne davčne privilegije, se morajo verske manjšine s pomočjo prispevkov finančno obdržati na površini in imajo težave, da njihova verska stremljenja sploh priznajo za splošnokoristna.

(…)

Prevara z etiketami vodi do kršitve prava

4.1 Z imenom »krščanska« si katoliška cerkev ne priskrbi

samo možnosti »krščansko« presojati o družbi in politiki, o drugovercih ali ateistih, ampak tudi možnost sprejemati to, kar država in družba na tako imenovanem krščanskem zahodu priznavata samo cerkvi: posebno visoke državne subvencije, posebno družbeno reputacijo, posebno institucionalizirano pravico do sodelovanja na državno-javnem področju, kot so na primer javno-pravne radijske ustanove, posvetovalni komiteji o etiki, razprave o zakonih, državni sprejemi in še marsikaj. Za vse to je pridevek »krščansko« in sklicevanje na Jezusa iz Nazareta podlaga legitimnosti. Cerkev deluje kot predstavnica »krščanstva«, kar na tako imenovanem krščanskem zahodu še vedno velja za podpiranja vredno. Če tožena stran ne bi bila »krščanska« verska skupnost, niti približno ne bi doživljala državne podpore s finančnimi prispevki, oprostitve plačila davkov, političnih in družbenih privilegijev. Domneva, da gre za »krščansko cerkev«, je samoumevni pogoj za to, da je tožena stran doživljala in doživlja politično in družbeno podporo, ki ji jo daje sedanje versko in svetovnonazorsko prevladovanje.

4.2. Kot je bilo podano na začetku tožbe, se katoliška cerkev po krivici imenuje »krščanska« in se po krivici sklicuje na Jezusa iz Nazareta.

Kaj je »krščansko« in ali se nekdo lahko sklicuje na Jezusa iz Nazareta, je izjava, ki vsebuje tako dejanske elemente kot tudi elemente vrednotenja. Navezna točka je nauk Jezusa iz Nazareta.

Zagotovo obstajajo načini vedenja in nauki verskih skupnosti, o katerih bi se lahko prepirali, ali ustrezajo Nazarenčevemu nauku ali ne. V takšnih primerih bi šlo za oceno znotraj sprejemljive možnosti vrednotenja. Ocena pa vsekakor postane dejstvo takrat, če »je zunaj sprejemljive možnosti vrednotenja« (primerj. Wenzel, Das Recht der Wort- und Bildberichterstattung, 5. izdaja, pogl. 4, obr. št. 78).

To je primer tukaj: Zgoraj podan način vedenja in nauk tožene stranke očitno nima nič več opraviti z Nazarenčevim naukom, ampak je z njim v diametralnem nasprotju. Zato je trditev cerkve, da je »krščanska« in da se po pravici sklicuje na Jezusa iz Nazareta, neresnična trditev dejstev.

Ker ona to trditev dejstev bodisi izrecno bodisi molče permanentno postavlja in si s tem s prevaro pridobiva zgoraj navedene državne prednosti, zaradi katerih verski tekmeci, še zlasti tudi tožniki, trpijo zelo veliko škodo, lahko zahtevajo, da ona opusti te neresnične trditve.

Kršitev osebnostnih pravic Jezusa iz Nazareta 

  1. Zaščita življenjske slike

Po presoji zveznega sodišča deluje zaščita splošne osebnostne pravice še po človekovi smrti, kajti dostojanstvene vrednote osebnosti trajajo dlje kot pravna sposobnost njenega subjekta, ki ugasne s smrtjo. To naj bi veljalo zlasti pri upoštevanju reda vrednot ustave, katere »zaščita človekovega dostojanstva ne dopušča razsoditi časovne omejitve na življenje človeka« (primerj. podrobno BGHZ 50, 136 isl., kakor tudi BGHZ 107, 391; nadalje Palandt, obr. št. 179 a).

Po tej presoji sodi k splošni osebnostni zaščiti tudi zaščita življenjske slike, tako da so proti grobim deformacijam te slike tudi posmrtno dane pravice na opustitev.

Varstvo zaščite osebnosti sicer v prvi vrsti pritiče tistemu, ki ga je umrli poklical, ko je še živel. Po presoji zveznega sodišča pridejo vrh tega v poštev tudi »bližnji svojci umrlega, ki so bili zaradi blatenja umrlega družinskega člana pogosto sami prizadeti« (primerj. BGHZ 50,140, kjer je BGH krog upravičenih na varstvo pustil odprto).

Tudi časovna omejitev za uveljavljanje osebnostne pravice umrlih ni dana. Odločilno je, »da upravičenec lahko prikaže zadostno potrebo po pravnem varstvu«, ki »v toliki meri kopni, kolikor bledi spomin na umrlega«. (n.o.m., str. 140) 

  1. V primeru Jezusa iz Nazareta sledi naslednje:

2.1 Do časovne omejitve v smislu, ki jo opisuje zvezno sodišče, do danes ni prišlo: Jezus, Kristus velja za ustanovitelja krščanstva kot dajalec imena »krščanskemu zahodu« in vsem, ki se imenujejo kristjani, posebno torej cerkve in en del strank. Zagotovo ne moremo govoriti, da je v njegovem primeru »zbledel spomin na umrlega«. Tako še naprej obstaja zaščita njegove življenjske slike.

2.2 Uveljavljanje zaščite tudi ne propade, kadar se ne najde »bližnjega svojca« v običajnem smislu, torej rodnega sorodnika. Ratio lastnosti svojca, po katerem se ravna zvezno sodišče, obstaja v tem, da se pri ugotavljanju »upravičenosti do zaščite« naveže na bližino osebnosti, ki jo je treba ščititi, ter na lastni interes uveljavitelja zaščite. Ta interes imajo po navadi telesni sorodniki. Akceptirajo pa ga tudi ljudje, ki so si osebnost, ki jo je treba zaščititi, izbrali za vzor v svojem življenju. Pri uveljavljanju zaščite osebnosti Jezusa iz Nazareta je to celo zelo blizu, ker je imel duhovno povezanost, kot je znano, za veliko bolj pomembno od sorodstvenih vezi. Naj spomnimo na njegovo reakcijo, ko ga je iskala njegova mati in bratje: »Kdo je moja mati in moji bratje? In okrog sebe je pogledal tiste, ki so sedeli okrog njega in rekel: ‘Glej, to je moja mati in moji bratje! Kdor dela po Božji volji, je moj brat, moja sestra in moja mati.’« (Mt 3,31 isl)

2.3 Duhovno sorodstvo kot pogoj za uveljavljanje posmrtne osebnostne pravice Jezusa zagotavlja tudi, da te pravice do tožbe v smislu popularne tožbe nima vsakdo, ki se preprosto sklicuje na Jezusa iz Nazareta. Odločilno je, da gre za nekoga, ki dokazljivo veruje v nauk, ki odgovarja Nazarenčevemu nauku, in si dokazljivo prizadeva ta nauk uresničevati v vsakdanjiku.

2.4 To drži za tožnike.
Oni sledijo »verovanju in življenjski opredelitvi prakristjanov v Univerzalnem življenju«, kar je po & 2 odst. 2 sestavni del statuta nosilne verske skupnosti (priloga 2). To se navezuje na vse bistvene točke Jezusovega nauka, kot je zgoraj podano v obliki iztočnic in izključuje vse dogme in rituale, ki sta jih veliki cerkvi razvili tekom tisočletij oziroma stoletij, ki so v nasprotju z Jezusovim naukom. To usklajevanje je s primerjanjem besedila najpomembnejših izjav Jezusa iz Nazareta in besedila prakristjanske veroizpovedi dostopno sodniškemu preverjanju.

Tožniki ne le verujejo v nauk prakristjanov v Univerzalnem življenju, ampak so si že pred mnogimi leti zadali nalogo po njem živeti in pomagati pri njegovem širjenju.

Tožniki in vsi, ki delajo po Božji volji, so upravičeni, da uveljavljajo posmrtno osebnostno pravico Jezusa iz Nazareta.

V tem smislu zaustavljajo množično izkrivljanje naukov in življenjske slike velikega učitelja človeštva Jezusa iz Nazareta. Tožena stran je Njegov božanski nauk sprevrgla v njegovo popolno nasprotje. Zlasti Govor na gori je bil izkrivljen oziroma tako relativiziran, da v vsakdanjiku ljudi ne igra več odločilne vloge, ampak velja za neuresničljivo utopijo. Na ta način je bilo izkrivljeno osrednje sporočilo krščanstva. Zlato pravilo, »Kar ne želiš, da storijo tebi, tudi ti nikomur ne stori«, je bilo praktično odpravljeno v prid vojni vseh proti vsem, ki vodi v civilizacijo, ki je danes na robu propada in dvomi v Boga, ki ga je cerkev opisala kot kaznujočega boga. Iz veselega sporočila Jezusa iz Nazareta je nastalo grozilno sporočilo satanskega izvora.

Kako nezaslišana je prevara z etiketami, ki ga izvaja tožena stran z naukom Jezusa iz Nazareta, naj pojasni nekaj analognih primerov. Kako bi bilo:
– če bi Dalajlami očitali, da je pozival na oborožen upor proti vsem, ki niso njegove vere?
– če bi za Nelsona Mandelo trdili, da je črnopolto prebivalstvo v svoji deželi pozval, da pobije vse belce – s klicem »Bog to hoče«?
– če bi za Martina Lutra Kinga trdili, da je pozival, da se zasužnji vse belopolte Amerikance, ki se ne podredijo njegovi volji, tako da sebe in svoje otroke dajo prisilno krstiti vudu duhovnikom?
– če bi Willyju Brandtu očitali, da je razlagal, da je sprava z drugimi deželami usodna napaka?

Če bi bilo katoliški cerkvi dovoljeno imenovati se »krščanska« oziroma se sklicevati na »Jezusa, Kristusa«, in bi s tem izključila svoja dejanja v zgodovini, ali ne bi bilo podobno, kot če bi ob imenu Adolfa Hitlerja mislili samo na avtoceste, njegove zločine pa odrinili? Pri tem so zločini cerkve v zgodovini celo še hujši kot Hitlerjevi, Francovi ali Mussolinijevi skupaj – zločinskih diktatorjev, katerim je cerkev, kot tako pogosto v zgodovini, dajala potuho. In po milijonskih pokolih med vojno so celo še številne nacistične zločince s pomočjo Vatikana opremili z novo identiteto, jih spravili v tuje dežele in s tem odtegnili pravnemu preganjanju s strani rednih sodišč. Resnični kristjani pripravljajo poti Kristusu Boga, ne pa zločinski fašisti.

To je le nekaj primerov in analogij, da bi osvetlili razsežnost prevare z etiketami z oznako »krščansko«, škandalozne prevare, ki se z naukom Jezusa iz Nazareta nadaljuje vse do današnjega dne. Vse to je slepitev ljudi s ciljanimi dezinformacijami. To je satanski »trik« Božjega nasprotnika.

Pri Dalajlami, Nelsonu Mandeli, Martinu Lutru Kingu in Willyju Brandtu bi množične deformacije njihove življenjske in osebnostne slike povzročile splošno ogorčenje. Pri Jezusu, Kristusu, pa družba to ravnodušno dopušča. Zakaj?

Tožniki, predstavniki današnjih prakristjanov, nočemo tega naprej dopuščati in zato zahtevamo opustitev v smislu obravnavane tožbe.

(…)


Nemški tekst tožbe je tukaj.

Print Friendly, PDF & Email

Znane osebnosti o cerkvi

Karlheinz Deschner:
Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.

Nezmotljivi papež Pij XI. (18.9.1930):
Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.

Papež Ratzinger:
Neverujoči so sile teme in zla.

Papež Pij XII.:
Pripadamo militantni cerkvi … 

Nemški teolog, jezuit Michele Schmaus:
Nič ni bolj tujega katolicizmu kot demokracija …

Papež Leon I.:
Nekatolikov se je potrebno izogibati “kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi”.

Nadškof Perko:
Za zakrknjene nevernike ne more biti milosti. (Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji)

Dominikanca Sprenger in Institoris o ženski:
Pogled nanjo je lep, dotik strupen in druženje z njo smrtonosno.

Britanski pisatelj Avro Manhattan o katoliški cerkvi:
Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.

Hubertus Mynarek, cerkveni kritik:
Največji sleparji svetovne zgodovine so papeži.

Heinrich Wiesner, aforist:
Bolj ko svetimo v cerkveno zgodovino, bolj temno postaja.

Sv. Ambrozij:
Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje judov.