Cerkev – totalitaren kult malikov

Cerkev – totalitaren kult malikov

Kaj uči Jezus

Kaj uči katoliška cerkev

1.) Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo in delaj dobro tistim, ki vas sovražijo.

Ne ubijaj! Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.

Že jeza je nevaren predhodnik uboja. (Mt 5,21,44,26,52)

Tako kot v starodavnih kultih tudi predstavniki zunanje cerkve preko svojih duhovnikov odločajo o življenju in smrti. Zaradi tega spremenijo npr. zapoved »Ne ubijaj!« v »Ne mori!« (to je dobesedno narejeno v skupnem prevodu biblije s strani katoliške in evangeličanske cerkve iz leta 1984) Tako je ubijanje dovoljeno v domnevno pravičnih vojnah (katoliški katekizem, št. 2309) in kot smrtna kazen v določenih pogojih. (št. 2266)

Tukaj je potrebno omeniti Martina Lutra, ki je zahteval usmrtitev čarovnic, prostitutk, uporniških kmetov in mnogo drugih.

Cerkev je pobila milijone ljudi. Zato ni čudno, da je nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot … cerkev, še posebej rimsko-katoliška cerkev. (v: Die beleidigte Kirche,, Freiburg 1986, str. 42 f.)

2.) Jezus ne uporablja “svetega očeta” kot svojega zastopnika na Zemlji. Uči nasprotno:  »Na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. (Mt 23,9)

Tudi pri preroku Izaiji (npr. Iz 6,3) je svet Bog v nebesih, kar izhaja tudi iz Janezovega razodetja. (Raz 15,4) Bog v nebesih je edini »svet«.

Ko je govoril o Svetem očetu, je mislil na svojega Očeta v nebesih.

Jezus ni govoril o hierarhiji klerikov, temveč je dejal: Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. (Mt 23,8)

Podreditev nekemu človeku, npr. papežu, je Jezus striktno odklanjal.

Papež je po nauku cerkev “sveti oče” na zemlji. Velja za predstavnika Boga. To je prevzeto od starodavnih junakov, vladarjev in bogov. V hierarhji Mitrovega kulta je bil na vrhu glavni duhovnik Santus pater (sveti oče), preprosto imenovan tudi papa. Kot oznako svoje moči je  nosil poseben prstan in bil obdan z raznim osebjem. V mnogih sistemih je vladar veljal za neposrednega predstavnika Boga na zemlji. Rimski cesarji so bili po smrti proglašeni za bogove, papeži pa kanonizirani oz. proglašeni za svetnike, nazadnje Janez Pavel II leta 2014. Papež je naslov “Pontifex” prevzel od rimskih duhovnikov predkatoliškega obdobja in ne od Jezusa.

Cerkev uči, da se je rimskemu papežu podvreči za vse ljudi za zveličanje nujno potrebno. (Neuner-Roos, Der Glaube der Kirche, učni stavek 430). To je prevzela od rimskih cesarjev, katerim so se morali pokoriti vsi podložniki.

Kristjani lahko Boga imenujejo kot »ljubega očeta«, (Rim 8, 15; glej Mr 14, 36) papeža pa morajo katoliki naslavljati z “vaša svetost”, nekatere druge klerike pa z nazivi kot je “kardinal”, “nadškof”, “škof« …

3.) Jezus uči: »Moje kraljestvo ni od tega sveta«. (Jn 18,36) in »Božje kraljestvo je znotraj vas«. Lk (17,21)

Jezus je tudi zavrnil ponudbo hudiča, ki mu je ponujal vsa kraljestva tega sveta, če pade predenj in ga moli. (Mt 4,8-11)

Cerkvena država je od »tega sveta« in bila ustanovljena v srednjem veku z »Konstantinovo darovnico«, ki pa je ponarejena. V skladu s to ponarejeno listino je cesar Konstantin v zahvalo za katoliški krst podaril papežu Silvestru I. leta 315 celotno Zahodnorimsko cesarstvo.

Leta 1929 je diktator Mussolini obnovil cerkveno državo in to kot zahvalo fašistov cerkvi za njeno takratno aktivno pomoč pri odpravi demokracije.

V sedanjem času suverenost cerkvene države zagotavljajo vojske velesil tega sveta s svojim orožjem, vključno z orožjem za množično uničevanje. Papež je eden najbolj varovanih državnikov na svetu (varujejo ga tudi mnogi ostrostrelci) in uživa v tem, da so vsi drugi mogočneži tega sveta milostno priklonijo pred njim in mu poljubijo prstan.

Cerkev je sprejela ponudbo hudiča, ki jo je Jezus zavrnil, in sicer da so vsi svetovni imperiji pred njegovimi nogami. (glej levo, pa tudi dogodke, dokumentirane tukaj, ko je umrl papež Janez Pavel II.).

Slavni ruski pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski je zato Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi pustil reči Jezusu, »da smo od njega sprejeli, kar si ti nejevoljno zavrnil, to zadnje darilo, ki ti ga je on ponudil, v katerem ti je pokazal vsa kraljestva tega sveta.« Zunanja vidna cerkev velja, podobno kot v antičnih vladarskih sistemih, kot podoba oz. predstavnik domnevno nebesne nevidne oblasti vsakokratnega boga.

4.) Bog ne živi v kamnitih cerkvah. V cerkveni bibliji se glasi: »Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku rok«. (Apd 7,48) To je oznanjeval prerok Izaija in Jezusov učenec Štefan je na to opozoril takratne duhovnike in tempeljske služabnike.

Vsak človek, ki »Božje kraljestvo« nosi v sebi, je posledično tudi »tempelj Svetega Duha«. (1 Kor 3,16)

Bog živi v svojem stvarstvu in je tam vseprisoten. Tako se glasi: »Dvigni kamen in tam me boš našel, cepite les in jaz sem tam.« (Avtentične Jezusove besede na antičnem papirusu Grenfell & Hunt, Logion I, 5.) Papirus s temi Jezusovimi besedami je starejši kot znani novozavezni rokopisi.

Prvi kristjani so se srečevali v naravi ali v lepih, toda preprostih sobah.

Cerkev časti kamnite zgradbe in pozlačene cerkve kot hiše Boga, kot je to bilo v poganstvu. Zlato izvira npr. iz plenilskega pohoda v Latinski Ameriki (kot mnogo ton zlata za oltar v katedrali v Sevili), pri čemer so bili nekdanji varuhi teh zakladov masakrirani v čast cerkve. (glej tudi Bogatstvo cerkve je krvav denar) ,

Cerkev zavrača Božjo prisotnost v vseh oblikah življenja. Kajti za doživljanje Božje prisotnosti ni potreben noben kult, nobene ceremonije in noben duhovnik. Zato bo cerkev vedno zavračala to vero. Namesto tega je po duhovniku Boga stisnila v hostijo in tam je, dokler “ga” ne použijejo.

5.) Jezus ni učil obredne daritve, temveč preprost, vendar slovesen obrok s kruhom in vinom za Njegov spomin, imenovan tudi agape obrok. To je bil tudi način prvih kristjanov, ki so hvaležno jedli skupaj in v zavesti okrepljene prisotnosti Boga sprejeli darove matere Zemlje. Pri obroku so se lahko istočasno najedli do sitega mnogi revni.

Jezusova dejanja niso obredni zakrament.

V kultu Mitra in drugih starodavnih kultih je obstajal obred »sveti obrok« z oltarji, obrednimi oblačili, hostijami, sveto vodo, kadilom in večno lučjo. Cerkev ga je prevzela in dodala nekaj vsebine iz Jezusovega življenja in tako je nastalo »sveto« obhajilo ali večerja, tudi evharistija. Podobno kot poznejši katoliki so tudi v omenjenem kultu pojedli svojega «Boga« in se na ta način poskušali magično združiti z njim. To je še posebej znano v kultih Dionysos, Attis in Mitra ali še v zgodnejšem kultu Baala v Ugaritu. Kot je to kasneje sprejel katolicizem, so privrženci boga Ozirisa verjeli, da dejansko jedo “meso” domnevnega “boga”, ki se je žrtvoval zanje pri “svetem obroku” (ozadje evharistije glej tudi tukaj).

 

Čaščenje hostije

 

 

 

In tega “boga” so že prej hranili v “sveti” posodi, “tabernaklju” oz. so duhovniki kulta Mitra v tako imenovani monštranci nosili okoli. Cerkev je to natančno vzela iz kulta Mitre, kjer se je že govorilo o zakramentu. Že v kultu Mitre so posvečene hostije opremljene s križem in verniki pri »svetem« obroku hostijo in vino, potem ko je duhovnik izgovoril določene obrazce. Neuporabljene hostije so, kot kasneje v cerkvi, še naprej hranili v monštranci, ki je imela obliko zlatega sonca, saj so častili sončnega boga. Tudi to obliko posode je cerkev vzela v celoti iz kulta Mitre.

Zunanja oblika katoliške maše je bila do zadnjih podrobnosti vzeta iz antičnih skrivnostnih kultov: oltar, oltarni strežniki, ročni pregibi, klečanje, zvonovi itd. So poganski. Jezus ni imel takšnega trušča.

Kult Mitra pozna sedem zakramentov, ki naj bi delovali izključno z zunanjo izvedbo – kot kasneje v katoliški cerkvi. Krst in obhajilo sta bila glavna zakramenta v kultu Mitra – kar lahko kasneje najdemo v protestantski cerkvi, ki je samo ta dva dejanja kulta ohranila kot zakrament.

6.) Prvo učite in nato krščujte, pravi Jezus. (Mt 28,19) Jezus je pri tem mislil na duhovni krst, kar je npr. Janez Krstnik jasno povedal. Jezus »vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.« (Mt 3,11) Voda, s katero je krstil Janez, je samo dopolnilni simbol za notranje čiščenje. Jezus ni nikoli učil krstnega obreda ali zakramenta, ki bi vzpostavil članstvo v organizaciji. Krsti dojenčkov so tudi v nasprotju z njegovimi besedami, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti.

Pri krstnem obredu se dojenčku vtisne domnevno neizbrisljiv pečat, enako kot je to bilo v antičnih kultnih religijah. Istočasno je dojenček oz. otrok za vse večne čase postal član cerkve. Kasnejši izstop iz cerkve je pomenil samo prenehanje plačevanja cerkvenega davka in ne prenehanja članstva. (glej izjave dveh cerkvenih voditeljev v “Svobodni kristjani št. 1 “Freie Christen Nr. 1“) Šele po krstu – v nasprotju z Jezusovim naukom – otroke učijo.

Cerkveni obred iniciacije (ali zakrament sprejema) izvira iz helenističnih misterioznih religij in se je izvajal tudi v kultu boga Mitre, ki je bil po cerkvenem kultu druga najmočnejša religija v antičnem Sredozemlju; tam pa še ne za dojenčke.

Cerkev je ta poganski obred popolnoma izpopolnila: notranje s tem, da ga je razglasila za domnevno “potrebo po odrešenju”.

Jezusove besede o krstu z Duhom (Mr 16,16) je cerkev napačno povezala z vodnim obredom. In na zunaj npr. z uvedbo “krsta v sili” otroka proti volji njegovih staršev. Tisti, ki svojega otroka niso želeli krstiti (ampak so želeli, da bi se otrok odločil pozneje), so bili na pobudo katoliške in protestantske cerkve usmrčeni. Danes mu grozita obe veliki cerkvi, npr. z izgubo službe. Primeri tega so dokumentirani.

K samemu krstu: krstna obleka, krstna sveča, boter in krstna zaobljuba prav tako ne izvirajo od Jezusa, ampak so bili prevzeti iz okultnih religij.

“Mali eksorcizem” (v imenu otroka s strani botra izrečeno nasprotovanje satanu, je sedaj v posameznih primerih zmehčano, toda ne spremenjeno) izvira iz arhaičnih vudu podobnih kultov in nima nič skupnega z Jezusom.

Glej tudi: Teolog št. 40 – Cerkveni krst

7.) Jezus je učil Boga usmiljenja, ki kot »izgubljene ovce« išče vse svoje izgubljene otroke, dokler jih ne najde. (prim. Lk 15) Uči tudi zakon setve in žetve (npr. Mt 7,1-2 in Jn 5,14), ki pravično uravnoveša. (npr. Mt 5,26) Zakon setve in žetve je zakon stare in nove zaveze. O tem zakonu je govoril tudi apostol Pavel. (Gal 6,6-7) Jezus ni učil o večnem peklu, tudi v bibliji ni utemeljitve zanj (glej Teolog št. 19 – ni večnega prekletstva, tudi v bibliji ne).

Tisti, ki se v življenju niso spreobrnili v cerkveno vero, čeprav poznajo cerkev ali izstopijo, naj bi bili pozneje domnevno večno prekleti (za dokaze glej Teolog, št. 18, zlasti učni stavek št. 381). Bog vnaprej vidi, kdo bo pozneje večno trpel. (cerkvena predodrejenost)

Evangeličana Martin Luther in Johannes Calvin celo poučujeta, da je Bog vnaprej določil ljudi že kot dojenčke, da bodo šli v večni pekel. Tako kot so bili pogani pogosto prepuščeni na milost in nemilost svojim bogom, tako so tudi cerkveni kristjani svojemu bogu.

Evangeličanska cerkev v tem kontekstu celo zanika svobodno voljo. Po Lutrovih besedah so ljudje brez svoje lastne odločitve oz. možnosti izbire prepuščeni sporu med Bogom in hudičem. Vsi ljudje so rojeni tudi s smrtnim izvirnim grehom, za katerega so tudi v celoti odgovorni, čeprav ga niso povzročili. In trpljenje in prekletstvo naj bi bilo po cerkvenem nauku utemeljeno navsezadnje v domnevno “nedosegljivi božji volji”.

Cerkveni bog torej nikoli ni Bog Stvarnik, ki ga je Jezus imenoval “Abba, dragi oče”. Cerkveni bog je glede na dejstva, ki jih tu dokumentiramo, hudobna pošast, ki je v zgodovini religije neprimerljiva.

8.) Jezus je vedno poudarjal dejanja svojega učenja. Zato je pomembno, da se uresniči njegovo učenje. (npr. Mt 7,12; 21,24; Lk 10,25-27)

Cerkev je ponaredila to učenje in pravi, da so vera in njeni zakramenti potrebni za odrešenje, ne pa pravilno ravnanje. To trdi predvsem protestantska cerkev, katoliška cerkev pa bolj ali manj podpira to prepričanje (prim. Skupno izjavo obeh velikih cerkva)

Za sprejem zakramentov pa je potrebna cerkev in njen kult.

9.) Zapoved Ne ubijaj! velja po Jezusu tudi glede živali, kar je razvidno tudi iz apokrifnih spisov, torej spisov, ki jih cerkev ni sprejela v biblijo. (glej “Teolog št. 7”, 1. del, Jezus je bil prijatelj živali) Z Jezusom naj bi se uresničila tudi napoved preroka Izaija, da prejšnji »plenilci« ne bodo več jedli mesa. (11, 6-9) In tudi napoved preroka Hoseja o novi zavezi Boga z živalmi, po kateri bodo lahko ljudje in živali varno živeli skupaj. (2, 20) Ne bo več medsebojnega lova in preganjanja.

Cerkev nadaljujejo tradicijo krutih žrtvenih kultov, kjer so umorili stotine živali, da bi pomirili jezne bogove. Čeprav naj bi bila »božja jeza« z žrtvovanjem Jezusa pomirjena, to za živali ne pomeni olajšanja. Nasprotno: cerkev zanika nesmrtno dušo živali in sposobnost njihovega trpljenja (Avguštini in Tomaž Akvinski, glej Teolog, št. 7, 4. del) Tako je živali mogoče loviti, jesti in zlorabljati za različne namene praktično brez omejitev, npr. za krute poskuse na živalih. V množični živinoreji se lahko uničijo bitja za to, da se uravnavajo cene, tako da danes pod vladavino cerkvenega kulta neusmiljeno žrtvujejo milijarde živali. (glej ustrezna dovoljenja v katoliškem katekizmu, št. 2417, št. 2418, 2456 in št. 2457) Človek naj bi po cerkvenem nauku bil tudi tisti, ki z lovom določa, koliko živali je lahko v naravi.

Po svoji grozljivi smrti živali ne pridejo v »nebesa«, v katera verjame cerkev, saj so ta rezervirana samo za ljudi. Kako hladna, bedna in brezsrčna so cerkvena nebesa.

10.) Jezus opozarja na pismouke in teologe. Pravi: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. (Mt 23, 27) Jezus ni želel duhovnikov in župnikov, kaj šele ekscelenc (škofje), eminenc (kardinali) ali podobno. Po njegovem nauku nihče ni višji od drugega.

V cerkvi so teologi in duhovniki prevzeli oblast in ustvari ločnico med prevladujočim klerom in podložnimi kleriki. Kot v poganskih kultih se tudi duhovniki v cerkvi pretvarjajo, da so posredniki do Boga. V katoliškem kultu so škofi uradno le predstavniki posrednika “Kristusa”, vendar se obnašajo praktično kot dejanski posredniki (prim. “Teolog št. 2” o domnevni posredniški vlogi duhovnikov)

V kultu Mitre se je vodja skupnosti imenoval »oče«. Tudi v cerkvi se duhovnik imenuje oče. Po cerkvenem nauku je pokoritev najvišjemu duhovniku, to je papežu, potrebna za zveličanje. (glej zgoraj)

11.) Jezus ima naraven odnos do svojih staršev Marije in Jožefa. Bolj kot krvno sorodstvo mu je pomembna duhovna sorodnost. Tako je učil: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,33-35)

Cerkev je prevzela poganske legende o deviškem rojstvu junakov in jih prenesla na Marijo in Jožefa. V nasprotju z Jezusom je uvedla čaščenje Marije. Katoliški kult Marije ima mnoge poganske predhodnike, tudi iz legend o Isisu in Horusu v Egiptu. Tudi kipe Isis so naokoli nosili v procesiji, kot to počne tudi s kipi device Marije cerkev. Poleg tega je cerkev Marijo proglasila celo za Božjo mater, čeprav je samo mater Jezusa kot človeka. Avtor Ralph Woodrow pravi, da se je čaščenje Marije razvilo iz prejšnjega poganskega čaščenja materinskega božanstva. Babilonsko poganstvo tako sega v današnje dni, še meni omenjeni avtor.

Babilonska boginja z otrokom

 

Isis z Horusom v Egiptu

12.) Jezus si je zaslužil sredstva za življenje kot tesar, njegovi učenci pa so v glavnem bili aktivni kot obrtniki. Tudi cerkveni učitelj Pavel še vedno živi od svoje dejavnosti kot izdelovalec šotorov. (1 Tes 2,9) Vsi živijo v skladu z zapovedjo “moli in delaj”.

Cerkev od ljudi zahteva darove in davke za svojo hierarhijo in za svoj aparat. Navadni ljudje so morali v vseh kulturah financirati kulte, ki so bili povezani z vladarji. Danes funkcionarjem v cerkvi ni treba opravljati nobenega običajnega dela in so tudi obilno plačani za molitev. Državne subvencije v milijard dolarjev (približno 17 milijard evrov letno od splošnih davčnih prihodkov) za notranje cerkvene namene so v Nemčiji pomembna točka tega razvoja (več podrobnosti v Teologu št. 46).

13.) Jezus uči, da se naj ne gleda na minljivo, temveč na neminljivo, na duha. Učil je živega Boga in ne čaščenja delov mrtvega telesa. On je »vstal« in ni groba, kamor bi verniki lahko romali.

Cerkev je podobno, kot je to bilo v antičnih kultih malikov, razvila kult pokopa in relikvij. Pri tem se je zlasti zgledovala po egipčanskem vzoru. Heroji in bogovi so se častili tudi v Grčiji in Rimu. Bilo je nešteto grobov mrtvih bogov s posameznimi okončinami, kot npr. roke, noge ali lobanje. Njihova domnevna pristnost je bila zagotovljena, tako da so jih verniki lahko častili. (glej npr. Alexander Hislop, The Two Babylons, New Jersey 1959, str. 179).

V Grčiji in Rimu so častili grobove junakov in bogov. Na tem gradi cerkev. V cerkvi so razpadli deli telesa ali gole kosti okrašeni in se nahajajo na mnogih mestih, npr. zaviti v žamet in čaščeni kot relikvije. Cerkveno učenje je, tako kot poganski kulti, materialno. V pomanjkanju delo Jezusovega telesa, cerkev kar v 14 primerkih časti domnevno kožico, ki so jo Jezusu odstranili kot dojenčku med obrednim obrezovanjem. Cerkev časti tudi domnevni Jezusov plašč, znan kot Torinski plašč. Tudi to je ponaredek, kot npr. »sveta suknja« iz Triera, umazan stari kos blaga, ki naj bi jo Jezus nosil kot ogrinjalo. Ali nekdanje plenice dojenčka Jezusa ali kosti nekaterih rib, ki jih je Jezus nekoč čudežno pomnožil. Ali pa pero repa »Svetega Duha« za katerega naj bi se izkazalo, da se je pokazal v obliki golobice.

Posmehovanje in zasmehovanje cerkve o Jezusu, Kristusu (glej tudi št. 28 spodaj).

Cerkev uči tudi vstajenje »mesa«, ne pa duhovnega bitja, ki se je vrodilo v človeško telo.

Evangeličanska cerkev celo zanika nesmrtnost duše in njeni teologi večinoma zagovarjajo tako imenovano” teorijo popolne smrti “s poznejšim domnevnim vstajenjem (glej tudi Freie Christen Nr. 6).

14.) Jezus je dejal: Ne prešuštvuj!

V cerkvi je narejenih mnogi izjem pri tej zapovedi, predvsem pri politikih.

Druga oblika prešuštva je obvezen celibat za klerike in redovnike. Podobno kot nekateri duhovniki v poganskih kultih se morajo zavezati, da se ne bodo nikoli poročili. To pa je kršitev stvariteljskega Božjega reda. Kajti Božja volja je povezava med moškim in žensko, ki se nesebično ljubita in si ustvarita družino ter skupaj služita drugim. Bog ni imenoval duhovnikov, ki se ne smejo poročiti.

Cerkveni uslužbenci, ki so zavezani celibatu, se pogosto počutijo prisiljene potiskati svojo telesnost, kar posledično vodi v hetero in homoseksualne orgije, ekscese in spolne zločine, npr. na otrocih.

15.) V poklicnem življenju si je potrebno prizadevati za skupno dobro. »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno«, piše v Apostolskih delih o zgodnjem krščanstvu. (2, 44)

Neomejeno kopičenje privatne lastnine velja v cerkvenem krščanstvu kot normalno. Ideje o skupnem dobru veljajo v cerkvi kot nevarna ideologija. V Nemčiji škofje zaslužijo približno 10.000 EUR na mesec, imajo pa še druge privilegije. Razkorak med bogatimi in revnimi je vedno večji tudi na področjih, ko so pod vplivom cerkva. Tako zaslužijo posamezni »znova rojeni« v Jezusa verujoči menedžerji v ZDA približno 1,2 milijarde EUR letno, kar je več kot gospodarstvo celotnih držav. Med tem, ko je mamon cerkve že pregovoren, se po vsem svetu povečuje število brezposelnih in revnih.

16.) Jezus je učil o odpuščanju med ljudmi. V molitvi Očenaš pravi: »Odpusti nam naše dolgove, kot jih mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

V Govoru na gori je Jezus pozval k spravi, ker bi v nasprotnem morali za svojo krivdo plačati: »Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« (Mt 5: 23-26) Tako ni potrebe po kleru.

Kot v vseh kultih mora po cerkvenem nauku duhovnik v imenu Boga »odpustiti«, čeprav je le-to prazna aroganca. Ali si ljudje odpuščajo med seboj, za cerkev ni pomembno. Prošnja za odpuščanje in odpuščanje nista več tako kot pri Jezusu vzpostavitev miru, temveč kultni dogodek med ljudmi, duhovniki in Bogom. To pogosto preprečuje medsebojno odpuščanje in ljudem odvzema enkratne priložnosti v njihovem zemeljskem življenju.

Zakramenta spovedi in poslednjega olja k domnevnemu odpustu grehov lahko duhovnik uporabi tudi kot sredstvo moči proti vernikom. In to se je v zgodovini cerkve mnogokrat zgodilo.

17.) Jezus je razložil pomen življenjske šole na zemlji. »Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih (mišljeno je onstranstvo), in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 18, 18) Tu gre za notranjo svobodo: Vsa krivda in vse obremenitve, ki bodo na zemlji razrešeni s pomočjo kesanja, odpuščanja in poravnavo škode, ne bodo več obremenjevale duše v onstranstvu. Razrešeno je, prizadeti so zopet svobodni. Od česar pa se človek napravi odvisnega, na to bo v onstranstvu vezan, torej bo še naprej od tega odvisen. V Matejevem evangeliju (16, 19) govori Jezus o tem, da je uporaba tega duhovnega pravila »ključ do nebes«. Smrt človeku torej ne daje nič in mu tudi nič ne vzame. Gre za dušo v onstranstvu, ki tam nadaljuje na mestu, na katerem je končala na zemlji. (prim. Teolog št. 2 o zgodnjekrščanski veri v reinkarnacijo)

Cerkev je prikrila, da je Jezus z besedami o ključih nebes v Matejevem evangeliju 18 (glej levo) nagovoril vse kristjane. Pokaže le na vzporedni odlomek v Matejevem evangeliju (16,19), kjer Jezus to zakonitost pojasni svojemu učencu Petru. V tem kontekstu se cerkev sedaj predstavlja kot domnevni naslednik Petra in si domišlja, da je Jezus s tem stavkom podelil njej kot samoimenovani domnevni »naslednici« »ključno moč«. In to takoimenovano ključno moč sme kler izvajati samo v zakramentu spovedi, tako je to v poganskih kultih.

Cerkev meni, da so ljudje tako neumni, da ne bodo videli skozi cerkvene laži in da bodo zaradi nevednosti nasedli cerkvenim manipulacijam.

Tako sploh ni gotovo, da je bil Peter v Rimu. In domnevni Petrov grob pod baziliko sv. Petra je že bil izpostavljen kot legenda. Pa tudi če bi bile Petrove domnevne kosti tam resnične, bi to goljufijo kot celoto težko oblažilo.

18.) Jezus in njegovi učenci so oblečeni kot ljudje iz ljudstva. Prav tako niso ustanovili nobenih praznovanj, običajev in tradicij, temveč živijo po ljubezni do bližnjega neodvisno od kultnih predpisov in običajev.

Jezus opozarja tudi na hinavce, ki »radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem«. (Mt 6,5)

Cerkev s posebnimi oblačili razlikuje svoje klerike od ostalih ljudi. Kleriki nosijo nekakšna ženska oblačila. Redovniki nosijo kuto in kapo, s čimer pokažejo svojo pobožnost pred ostalimi ljudmi. (glej tudi malo igro na odru Ko se papež odpravi na pot)

Preobleko je mogoče videti tudi kot simbol za to, da ti ljudje nekaj skrivajo. Posebno frizuro redovnikov je cerkev prevzela od duhovnikov Isis. Praksa in običaji, npr. tisti, ki se gojijo v samostanih in cerkvenih bratovščinah, izvirajo pretežno iz poganskih religij.

V svoji knjigi Salz der Erde (München 2004) papež Benedikt XVI. zapiše: »Ko je kardinal Faulhaber enkrat kasneje prišel k nam s svojim silnim škrlatom, me je seveda … navdušil, zato sem si rekel, nekaj takega želim biti tudi sam.« (str. 56)

19.) Jezus in njegovi privrženci tudi ne nosijo posebnih kut in kap.

Cerkev je prevzela nošenje posebnih kultnih pokrival iz poganskih kultov. Na primer, tiara in mitra babilonskega boga rib Dagona se uporabljata za papeže, kardinale in škofe.

Levo tiara boga rib Dagona in papež Inocent III. s tiaro.

Levo Dagon s svojo mitro, zraven papež Pavel VI. s staro mitro boga rib.

20.) Jezus uči, da se časti samo Boga. K drugim bogovom je že prerok Jeremija dejal: »V gozdu pade drevo in kipar iz njega z uporabo rezbarskega noža naredi delo človeških rok, ga okrasi s srebrom in zlatom ter ga pritrdi z žeblji in kladivom, da ne pade. Ti ja niso nič drugega kot strašilo na polju s kumaricami. Ne morejo govoriti, tudi nositi jih morajo, ker sami ne morejo hoditi.«

(Jer 10, 3-5).

Čaščenje svetnikov s kipi, procesijami, romanji, rožnim vencem in čaščenje relikvij so gojili v Isis, Dionizu ali Atis kultu podobno kot kasneje v katolicizmu. Podobne kipe Kipom poganskih bogov so tudi v cerkvi izdelovali kipe Kristusa, Marije ali »svete« kipe, ki jih npr. ob cerkvenih praznikih nosili po ulicah. Kot velja za »poganska strašila na polju kumarc« (prerok Jeremija, glej levo), velja tudi zanje: »Ne morejo govoriti, tudi nositi jih morajo, ker ne morejo hoditi.” (Jer 10, 5)

In tako kot naj bi posamezni »čudeži« izvirali tudi iz cerkvenih kipov, tako je bilo že prej s kipi Isis v antiki.

21.) Jezus uči: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite.« (Mt 6,7)

Cerkev je po drugi strani prevzela svoje molitve in litanije iz poganskih religij, npr. rožni venec in druge ponavljajoče se molitve (podobno v kultih Dioniza, Isise in Attisa). V znanem leksikonu Lexikon der religiösen Gegenstände und Gebräuche avtorja Charlesa Panatija piše k temu: »V mnogih prejšnjih religijah se je verjelo, da pogosto ponavljanje molitev poveča njeno učinkovitost. Sto mrmljanj … prošnje … ima pri Bogu boljše možnosti, da bo uslišana kot le eno.« (str. 56 in nasl.). Cerkev se je tu brez težav navezala in njihove molitve so pogosto “vedno iste oz. lajne”.

22.) Za prve kristjane je Kristus velik prerok in Božji Sin, ki je vzor za vse nas s svojim življenjem. Je mogočen svobodni mislec, svoboden duh, ki ga ni mogoče ujeti v institucije in tradicije. Prvi kristjani so vedeli tudi za iskro odrešenja, s katero je Kristus rešil vse stvarstvo. Križ je bil prvim kristjanom nepoznan, kot je to potrdil krščanski pričevalec Minucius Felix še 150 let po Kristusu.

Cerkev Jezusa ne vidi kot vzornika, ampak kot odkupnino v žrtvenem kultu, ki je bil zasnovan iz najrazličnejših nagibov. Tako v zibki še posebej častijo »otroka Jezusa«.

Ob tem je bilo rojstni dan boga Mitre 25. decembra sprejet za katoliški božični kult. Nadalje se časti križ, primerljiv z Attis kultom, kjer je bog pritrjen na kol in se ga nosi okoli.

Slika iz Vatikana

Po mnenju sociologov religije križ s korpusom simbolizira psihološko sporočilo: »Tega človeka smo premagali« – podobno kot arhaična bojevniška plemena, kjer so npr. ubite sovražnike nabodli ali pa so v procesijah zmagoslavno nosili njihove glave.

23.) Jezus se ne povzpne na prižnico, da bi govoril z ljudmi.

Cerkve so prevzele prižnice iz poganstva. Ta je bila še posebej pogosta v religiji Isis. Iz prižnice so duhovniki Isis pridigali ljudem.

24.) Jezus nikoli ne potrebuje oltarja.

Oltarje je cerkev prevzela iz judovstva in antičnih poganskih kultov. Tam so npr. brutalno umorili živali in jih posvetili bogu. V veljavnem katoliškem oltarju, npr. mora biti vgrajena relikvija, ki je podobna poganskim fetišem (amuleti, ki so povezani s prisotnostjo božanstva). Katoliška tradicija oltarnih del, ki je še danes pomembna, izvira iz kulta Mitre.

25.) Jezus pravi: »Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan«. (Mt 23,12) Svari pred duhovniki in teologi. »Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.« (Mt 23,4) In: »Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah.« (Mt 23,6)

Katoliški dostojanstveniki zahtevajo od ljudi, da se odpovedujejo in zategnejo pas. Ne pustijo pa se dotikati državnih subvencij. Pri akcijah pomoči pozivajo ljudi k darovom, nato pa se hvalijo z darovi članov. Milijarde težko premoženje cerkve pa ostaja nedotaknjeno, nekateri papeži so za sabo pustili celo milijonsko premoženje. (npr. papež Pij XII. 80 milijonov nemških mark)

Na javnih prireditvah so duhovniki v ospredju in pri sprejemanju gostov na javnih prireditvah v Nemčiji morajo “visoki” duhovniki vedno biti pozdravljeni pred politiki. To je v protokolarnih določbah uradno predpisano. Torej: predstavniki cerkve vedno prvi, nato politiki, nato drugi.

26.) Jezus opozarja na vladarje: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik«. (Mt 20,25-26)

Cerkev se večinoma drži vladarjev. Začelo se je s tem, da je cesar Konstantin (+337), ki ga cerkev še vedno časti in ki velja za »svetega«, utrl pot cerkvi kot edini državni veri (od leta 380). Koncil v Niceji, ki je sprejel za cerkev še danes zavezujoč nauk o domnevni trojici, je vodil Konstantin, koncil pa je tudi pod njegovim direktnim vplivom. Znani preučevalec religij Hubertus Mynarek pojasnjuje: »Na Nicejski sinodi leta 325 se je cesar pojavil v sončni obleki Mitre, navdušeno slavljen s strani škofov (citat iz predavanja na temo “Spart euch die Kirche”, ki je bilo dne 1.3.2004 v Augsburgu). Konstantin je bil nasilni in vojaški vladar, ki je ubijal tudi konkurente, ubil je npr. svojo ženo Fausto in sina Crispusa.

Tudi papeži so se pustili – podobno kot egiptovski faraoni – častiti kot »predstavniki Boga« in se stoletja dolgo pustili nositi na nosilih. Papeževa nosila so bila od Janeza Pavla II. iz praktičnih razlogov modernizirana. Od takrat naprej so nosila in nosilce zamenjali s »papamobili« iz Daimler-Benza z neprebojnim steklom in telesnimi stražarji.

Levo papež Pavel II. na nosilih in njegovi nosači,
desno faraon na nosilih in njegovi nosači

27.) Jezusi iz Nazareta o jasnosti: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37)

V primerjavi s tem so domala vse cerkvene razlage primeri hudega, o katerem je govoril Jezus. Da cerkev ne bi motila družbe in tvegala še več cerkvenih izstopov, goji cerkev to zlo. Tako mnogokrat uporablja »če in vendar« in tako sledi duhu časa. To je dobro razvidno iz navedb predstavnika evangeličanske cerkve iz Vestfalije Alfreda Bussa, ki je v zvezi z odnosom do prakticirane homoseksualnosti dejal: »Prepotovati moramo razdaljo in postaje so: od ‘Ne’ do ‘Ne, ampak’, k ‘Da, toda’, k ‘Da’.

Drugi cerkveni možje uporabljajo ‘Da’, ‘Ne’, ‘Če’ in ‘Toda’ drugače skupaj in na ta način predstavljajo druge različice zla.

28.) Jezus je vstal. Ni groba, h kateremu bi lahko romali. Tudi ni ostankov njegovega telesa na zemlji, ki bi napačnemu »nasledniku« omogočilo čaščenje. To bi bila Zanj grozota.

Cerkev se oklepa – primerljivo s poganskimi kulti in njihovimi bogovi – domnevnih ostankov Jezusovega fizičnega telesa in z njim povezanimi kultnimi predmeti, ki jih štejejo med relikvije. V prakristjanstvu zavestno niso častili nobenih slik, s čimer so se distancirali od poganstva.

V cerkvi je drugače: Jezusov obraz je upodobljen na torinskem prtu, ponaredku iz srednjega veka. Tudi na ponarejeni krpi za brisanje znoja od Veronike, s katero naj bi brisala znoj iz umirajočega Jezusa in je bila nenadoma »najdena« 400 let pozneje (teh krp je kar nekaj: ena v Vatikanu, ena v vasi Manopello, to vas je Benedikt XVI. zaradi tega posebej obiskal, domnevni del te krpe spada tudi v zaklad Aachenske katedrale itd.) V 4. stoletju je bil nenadoma najden križ, na katerem je bil usmrčen Jezus in po drobcih razdeljen po vsem svetu. S temi drobci se lahko danes po besedah zgodovinarja Horsta Hermanna sestavi »vsaj ena velika ladja«. (Spigel online, 1.9.2006, glej tudi št. 13 zgoraj).


Zgornji tekst je prevod dela teksta z naslovom Die Kirche – keine Jesusnachfolge, sondern ein totalitärer Götzenkult avtorja Dietra Potzla. Ta je avtor spletne revije Teolog.

Print Friendly, PDF & Email

Znane osebnosti o cerkvi

Karlheinz Deschner:
Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.

Nezmotljivi papež Pij XI. (18.9.1930):
Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.

Papež Ratzinger:
Neverujoči so sile teme in zla.

Papež Pij XII.:
Pripadamo militantni cerkvi … 

Nemški teolog, jezuit Michele Schmaus:
Nič ni bolj tujega katolicizmu kot demokracija …

Papež Leon I.:
Nekatolikov se je potrebno izogibati “kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi”.

Nadškof Perko:
Za zakrknjene nevernike ne more biti milosti. (Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji)

Dominikanca Sprenger in Institoris o ženski:
Pogled nanjo je lep, dotik strupen in druženje z njo smrtonosno.

Britanski pisatelj Avro Manhattan o katoliški cerkvi:
Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.

Hubertus Mynarek, cerkveni kritik:
Največji sleparji svetovne zgodovine so papeži.

Heinrich Wiesner, aforist:
Bolj ko svetimo v cerkveno zgodovino, bolj temno postaja.

Sv. Ambrozij:
Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje judov.